Poziv k bralni drznosti

Vseslovenska akcija, ki želi spodbujati branje in obuditi debato o knjigah nasploh, še posebej pa o tistih, ki so Slovencem pomagale, da so se konstituirali kot družba in narod. Namen? Na živ, dostopen način, s televizijsko-dokumentarnimi oddajami, promocijo na družbenih omrežjih in z različnimi dogodki predstaviti petdeset ključnih knjig za oblikovanje slovenske družbene zavesti, brez katerih nas ne bi bilo, oziroma brez katerih se ne bi razvili v narod, kot smo danes.

Partner in sofinancer komunikacijske akcije za spodbujanje branja in nakupovanja knjig, v kateri sodelujejo Vertigo, Slovenski filmski center, Invida in RTV Slovenija, je Javna agencija za knjigo. V okvir osveščevalne akcije 50 knjig, ki so nas napisale, spada tudi niz oddaj na nacionalni televiziji, ki jih podpisujeta Luka Novak in kot koscenaristka in soavtorica koncepta Valentina Smej Novak. Postavili smo jima nekaj vprašanj.
 

Očitno sem zadnje čase živel pod kamnom, ne gledam televizije, družbena omrežja so mi tuja, šele zdaj sem odkril, da je prva oddaja 50 knjig, ki so nas napisale, bila na sporedu decembra lani na prvem programu RTV Slovenija. Kdo je dal idejo?

Niste zamudili prav veliko, saj so bile prve oddaje predvajane decembra, kot neke vrste najava, predvajanje v rednih terminih pa se je začelo šele maja. Niz 8-minutnih oddaj 50 knjig, ki so nas napisale, na dostopen način predstavlja 50 ključnih knjig za oblikovanje slovenske družbene zavesti. Oddaje gledalca-bralca nagovarjajo v dostopnem osemminutnem formatu, ključne informacije pa se razkrijejo tako skozi pogovore s sogovorniki kot skozi animirane infografike.
 

Gre za predstavitev posamezne knjige in interpretacijo?

Oddaje se osredotočajo na samo knjigo in izbrana dela pokažejo v nekoliko v drugačni luči: sogovorniki ne osvetlijo samo literarnega ali zgodovinskega ozadja, ampak tudi stvarne vidike tematike izbrane knjige; dr. Miran Hladnik Kekca literarno opredeli, botanik dr. Batič pove, katere so »tiste rožce, ki rasejo za vsako bolezen«; mladi pesniki iz literarnega krožka povedo, kaj njim danes pomeni poezija, tako kot so to zapisali Štirje tiste pomladi leta 1953; vojaški psiholog razloži, kako se vojaki še danes soočajo s Strahom in pogumom. Nenazadnje nas oddaje sprašujejo, kaj vse bi naredili za knjigo. Bi prodali svojo hišo, kot je to storil Valvasor …? Na nek način poskušajo oddaje biti tudi povabilo k bralni drznosti, ki naj se nato prenese tudi na druge knjige in odnos do branja nasploh. Pomemben del oddaj je tudi iskanje odgovorov na vprašanje, kako so nekatere knjige vplivale na narod, na državo in na posameznika. Kajti knjige so nas kot narod ključno zaznamovale – tako na družbeni kot na subjektivni ravni.

Z veliko večino predstavljenih del so se gledalci že srečali, bodisi so bila del obveznega šolskega »čtiva« bodisi so po njih posegli po napotilu, vsekakor pa so nezgrešljiv del naše duhovno-ustvarjalne dediščine. Izbor knjig sega od Trubarjevega Abecednika do Jančarjevega Severnega sija, od Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske do Žižkove Jezik, ideologija, Slovenci, od Muce Copatarice do Desetega brata. V vsaki predstavljeni knjigi se bo razkril delček tega, kaj nas izrisuje in piše kot narod, izbor pa je časovno zamejen na dela, napisana in izdana do leta 1990.

Niz dokumentarnih oddaj o slovenskih knjigah so začeli predvajati ob stoti obletnici smrti Ivana Cankarja in se smiselno umešča v širšo vseslovensko osveščevalno akcijo 50 knjig, ki so nas napisale. Akcija ob televizijsko-dokumentarnem nivoju poteka tudi na medmrežju in kot sklop dogodkov po Sloveniji.

Ideja o nizu tega tipa oddaj je zorela nekaj časa; glede same zasnove se v taki ali drugačni obliki izbora 50 ali 100 knjig, ki so pomembne za nacijo, in njihove sistematične večmedijske reprezentacije lotevajo različni narodi: Francozi, Nemci, Britanci … Akcijo v okviru Unsere Besten, Das Große Lesen v letih 2004 je ZDF jasno označil za največjo nacionalno bralno akcijo. V vseh državah pa je partner ali nosilec nacionalna televizija, ki cilja na zahtevnejšo publiko.
 

Po več kot pol leta imate gotovo mnenje o učinkih oddaje oziroma vseslovenske osveščevalne akcije. Se o knjigah več pogovarjamo? Akcija je imela v ponedeljek na instagramu 238 sledicev, na facebooku 613.

Predvajanje oddaj v rednih tedenskih terminih se je začelo maja. Šele na začetku smo. Seveda je namen priti tudi do tistih »pod kamnom«, kot ste se sami označili, zato smo veseli objav v tiskanih medijih. Marsikdo od tistih, ki jim je bližja knjiga, je obotavljiv do družabnih omrežij; po statistikah imajo objave na FB doseg od nekaj sto pa vse do 5000, 7000, 10.000 ljudi – recimo objave o Butalcih, Pesmih štirih, Pohujšanju … Najbolj pa nagovorijo gledalca infografike, pogosto tudi animirane; pa najsi gre z časovni trak, ki pokaže, da je v letu, ko je Nena pela o 99 zračnih balonih, izšel Severni sij, ali za prikaz, kako Cankar kliče svojega založnika Schwentnerja in mu napove, kako na široko bo potrebno odpreti denarnico …

Poglejmo si predstavljenih vseh 50 knjig, nato – ali pa že zdaj – pa se vključimo in debatirajmo o tem, kaj nas je res zaznamovalo. So bile res to prav te knjige, ki so v večini že itak del maturitetnih seznamov, nekatere nas presenetijo … ali je kakšna prezrta? Zaznamujejo nas tako knjige, ki smo jih prebrali, kot tiste, ki prepajajo družbo.

Pred kratkim je bila debata v Veliki Britaniji, ko na enega tovrstnih seznamov niso uvrstili Shakespeara, češ da njegova literatura kaplja na vse, kar je bilo v Veliki Britaniji napisanega in prepaja vse literarno ustvarjanje.
 

Je izbor naslovov vaš? Kakšni so bili kriteriji?

Pri sestavi seznama je sodelovalo posvetovalno telo, sestavljeno iz literarnih zgodovinarjev, strokovnjakov za mladinsko literaturo, književnih kritikov in predstavnikov Javne agencijo za knjigo ter TV SLO; na nek način je bila večina naslovov samoumevnih, saj gre za knjige, ki se uvrščajo v tako imenovani kanon; ne gre samo za strogo literarna dela, ampak za knjige v širšem pomenu – po tem kriteriju sta med predstavljenimi deli tako Vegov Logaritmovnik kot kuharska knjiga Felicite Kalinšek. Vsekakor so se izbirale knjige, ki so imele odmev tudi v svojem času, so nas prebrale, nam pomagale, morda odstirale svet in nas same v drugačni luči. Gre pa v veliki večini tudi za knjige, ki jih je marsikdo nazadnje prebral v gimnaziji, če sploh, čeprav jih imamo samoumevno na jeziku, kot »slovenske klasike«. In morda jih res kaže ponovno prebrati, zna se zgoditi, da bomo spoznali kaj novega.