Postajamo družba, ki ne bere knjig

Po petih letih so na Slovenskem knjižnem sejmu spet predstavili sveže podatke o bralni kulturi in nakupovanju knjig. Raziskavo Knjiga in bralci VI (KiB 6), ki jo je naročila javna agencija za knjigo, so podpisali Patricia Rupar, Andrej Blatnik, Miha Kovač in Samo Rugelj, izdala jo je založba UMco. Podatki, ki jih prinaša, ne zbujajo optimizma, v primerjavi z raziskavo KiB 5 kažejo poslabšanje na skoraj vseh ravneh.

Ker so avtorji knjigo včeraj predstavili na knjižnem sejmu, so povzetke skrčili na komentiranje najbolj zgovornih preglednic in tabel, ki jih je prinesla tradicionalna raziskava.


 

Čedalje več nebralcev

Sklepi, ki jih ponujajo številke, prebrane zaporedoma, se berejo kot zgodba o propadu: beremo čedalje manj, manj berejo tudi tisti, ki so prej brali v angleščini, število tistih, ki v enem letu ne kupijo niti ene knjige, se je med letoma 2014 in 2019 dvignilo za 4 odstotke na 53 odstotkov, število tistih, ki so se sami opredelili za nebralce, se je v zadnjih petih letih povečalo za 4 odstotne točke, 7 odstotkov kupcev knjig svojih nakupov ne prebere, ampak porabi za obdarovanje, od tod sklep, da imajo knjige za večino kupcev bolj simbolno (darilno) kot uporabno (bralno) vrednost, število kupcev e-knjig je še zmeraj zelo nizko, zadnje leto jih je kupilo le 4 odstotke anketirancev.



Tudi v angleščini bere vsak sedmi, starejši od 50 let, v starosti od 35 do 49 let je takih bralcev 39 odstotkov, v skupini od 25 do 34 let že 62 odstotkov, med najmlajšimi, ki so jih zajeli v raziskavo, v skupini od 18 do 24 let, pa je bralcev v angleščini 85 odstotkov. Raziskava je zaznala tudi povečanje fantomske skupine anketirancev, ki obiskujejo knjižnice, toda knjig ne berejo, takih je bilo leta 2014 15 odstotkov, letos 17 odstotkov.
 

Domače knjižnice se krčijo

Letošnji odstotek tistih, ki so v enem letu prebrali najmanj eno knjigo, je najnižji v doslejšnji raziskavah, 51 odstotkov, leta 1973 je bilo takih 52 odstotkov, 1979. 66 odstotkov, 1984. 52 odstotkov, 1988. 61 odstotkov, 2014. 58 odstotkov. Leposlovne knjige si bralci ne glede na starost v polovici primerov izposodijo v knjižnici, tretjina leposlovja pride do njih od prijateljev ali iz domače knjižnice, le 4 odstotke iz knjigarn (k temu je treba prišteti 6 odstotkov podarjenih knjig).

Letošnji podatki sugerirajo ugotovitev, da število intenzivnih kupcev knjig še naprej pada, se pa povečuje število občasnih kupcev in tistih, ki knjige niso pripravljeni kupiti. Tabela, ki prikazuje velikost domačih knjižnic prebivalcev članic organizacije OECD, je prav tako drugačna, kot je bila: Slovenija je bila v preteklosti bliže sredini lestvice, zdaj se je pomaknila proti repu, slovenske domače knjižnice se krčijo.


 

Zakon o enotni ceni knjige polomija?

Med ključnimi spremembami med letoma 2008 in 2019 je premik proti trivializaciji knjižnih vsebin, ki jih je lažje tržiti tudi na neknjigarniških lokacijah, knjigarnah in knjižnicah, posledica je usihanje kupcev in bralcev tako imenovanih resnejših knjig, kot posledica tega pa usihanje založnikov knjig s tehtno in zahtevnejšo vsebino.

Ob zmanjševanju prodaje knjig v knjigarnah je Rugelj opozoril, da se v knjigarnah vse bolj posvečajo drugim, neknjižnim prodajnim programom, in navrgel, da zakon o enotni ceni knjige založnikom brez knjigarn ni pomagal. Še bolj zanimivo je, da evalvacije učinkov tega zakona javnost ni videla od sprejetja zakona leta 2014, čeprav je bilo ob tem slišati mnenja, da ne bo spremenil ničesar, predvsem ne nakupovalnih navad, prav tako ni videti, da bi kupcem prinesel koristi, prinesel ni ne nižje cene knjig ne večje dostopnosti, verjetno ravno narobe.



Po Rugljevih besedah lahko evalvacijo, ki bo bolj govorila o pripravi zakona kot o njegovih učinkih, pričakujemo v dveh tednih, morda bo takrat jasno, kaj je opravila nikdar poimensko imenovana interna skupina za evalvacijo.
 

Knjižnice kot uredniki

Avtorji raziskave so zaznali tudi večjo vlogo knjižnic v tukajšnji založniško-knjigotrški pokrajini. Pred desetletjem je odkup knjižnic predstavljal od pet do šest odstotkov prometa založniških podjetij, zdaj skoraj 15 odstotkov. Dejstvo, ki govori zase: proračun knjižnic je večji od ustvarjenega prometa s knjigami. Knjižnice torej z odkupom aktivno oblikujejo vsebinski izbor založniških programov, vse to naj bi se z napovedanim gospodarskim ohlajanjem še okrepilo.

Rekapitulacija dogajanja v zadnjem desetletju je pokazala tudi, da se je slovenska založniška krajina precej spremenila, usahnile so pred desetletjem pomembne založbe, Prešernova družba, Vale Novak, Nova revija, GV Založba, Tuma, Modrijan, nadomestile so jih založbe drugačnega profila, tiste, ki imajo na primer v programu žanrske naslove in knjige o samopomoči. Ob takih spremembah izkušeni kadri zapuščajo založniško prizorišče, na trgu je čedalje manj močnih igralcev in zato tudi čedalje manj tistih, ki bi lahko uspešno promovirali knjige.