V nadaljevanju preberite:

Ko je mlada angleška umetnostna zgodovinarka Katy Hessel leta 2015 obiskala umetniški sejem v Londonu, je nenadoma ugotovila, da med tisoči razstavljenih del ni niti enega, ki bi ga ustvarila ženska. Ko je malo pomislila, niti sama ni znala iz glave našteti dvajset slikark. Vprašala se je tudi, ali to pomeni, da na umetnost gleda povsem iz moške perspektive? In seveda si je morala odgovoriti pritrdilno.

Ni čudno, v Narodni galeriji v Londonu na primer med razstavljenimi 2300 platni najdemo le 25 slikark, tudi v drugih večjih zbirkah galerij in muzejev v 90 odstotkih prevladujejo moški umetniki. Številne slikarke in njihova dela so iz zgodovine izpuščeni in jih na novo odkrivajo šele zdaj. Tudi v znameniti knjigi o zgodovini umetnosti Ernsta Gombricha, ki je kmalu po izidu leta 1950 postala najslavnejša in najbolj priljubljena knjiga s tega področja – bila je šestnajstkrat ponatisnjena in prevedena v 32 jezikov –, v prvih izdajah ni bilo omenjeno ime niti ene likovne umetnice.

Katy Hessel je najprej ustvarila profil na instagramu, na katerem je začela objavljati dela umetnic (@thegreatwomanartists), potem je začela pisati blog in na koncu je napisala knjigo z naslovom The Story of Art Without Men (Zgodba o umetnosti brez moških), ki je takoj postala velika uspešnica.