Patrick Boucheron, francoski zgodovinar: Pozaba je gonilo življenja!

»Zgodovina govori o tistem, kar nam iz preteklosti omogoča sedanjost,« je v torek zvečer v Cankarjevem domu vedel povedati najbolj od znanih sodobnih francoskih zgodovinarjev, Patrick Boucheron, profesor na Collège de France. Dodal je še blago opozorilo: »Zgodovina je kronika nepredvidljivosti.«

Večer v polovično zasedeni Štihovi dvorani je bil odmev Fabule, sodil je v okvir ciklusa Razumevanje sveta v koprodukciji Francoskega inštituta v Sloveniji, festivala Fabula, Cankarjevega doma in Dela, francoski gost pa naj bi poskušal odgovoriti na preprosto in neodgovorljivo vprašanje Kaj zmore zgodovina? Boucheron, predstojnik katedre za zgodovino oblasti v zahodni Evropi od 13.do 16. stoletja na Collège de France, naj bi spregovoril o moči zgodovine in zgodovinopisja in nastopil je z milo nonšalanco: naloga intelektualca pride, ko pridejo temni časi. Najti mora prave besede, točne in pravične, da bi lahko povedal, kaj v takih časih postajamo.

O moči in dometu zgodovine je profesor, ki se največ ukvarja z Italijo in srednjim vekom, menil, da nas sicer lahko zabava, odtegne od sedanjika. V tem kontekstu je spregovoril o obsesiji z zdajšnjostjo, o sedanjizmu oziroma prezentizmu: »Morda se vam bo zdelo čudno, da to slišite od zgodovinarja: Pozaba je gonilo življenja!« Kot se spodobi za poznavalca srednjega veka, je Boucheron še dodal: »Srednji vek je naša najstarejša sedanjost.«

Nepričakovano je neizbežno

Na vprašanje zgodovinarke in umetniške direktorice festivala Fabula Mance G. Renko, ali je mogoče govoriti, da zgodovina ni nepolitična, je bil Boucheron jasen: »Zgodovina sodi med znanstvene vede. Kot vse vede tudi zgodovina napreduje (to pogosto imenujejo politizacija), danes se je ne učimo tako, kot so se jo učili nekdaj, a bistveno je eno: zgodovina daje diagnozo, zato je po mojem mnenju blizu medicini. Ne zato, ker bi zdravila, ampak zato, ker vidi simptome.«

Ob tem seveda ni mogoče spregledati, da je odkrivanje novih zdravil pravzaprav odveč: vse, kar nas razburja danes, se je po Boucheronovem mnenju nekdaj že zgodilo, vse politične situacije so že obstajale, pomembno pa se je spominjati. Pri tem velja nekakšna profesionalna diskretnost: gre za to, da bi zgodovina opozarjala taktno, zgodovina je pač umetnost življenja, umetnost poznavanja drugih življenj. »Dandanašnji marsikaj vidimo pred sabo, odtod sklep: vse, kar je bilo nepričakovano, je postalo neizbežno.« Ta teror nepredvidenega po njegovem mnenju kreira vsakršne epopeje, zgodovina nas zmore popeljati do stvari, ki niso bile predvidene, treba je obrniti zgodovino kot rokavico in se dokopati do teksture nepredvidenega.

Bojte se, ostalo bomo uredili mi

Ob pregledovanju moči zgodovine je Boucheron omenil prepričanja, ki še posebej v Evropi prežijo na vse kot zli duh, kot fantom: ob problematiki beguncev in begunstva ne bi smeli pozabiti, da je evropska zgodovina zgodovina eksodosov. Avtoritativne, ksenofobne poskuse, ki sredi Evrope ustvarjajo politično uporabni strah, je treba jemati resno. Zgodovina ni opravičevala moči, je dodal Boucheron, politični diskurz pa si daje pravico do preteklosti. Politika nam pravi, bojte se, ostalo bomo naredili mi, a na koncu lahko ostanemo brez prihodnosti.

Nacionalizem ne razlaga, kaj je nacija, ampak jo poveličuje, je navrgel francoski gost, in predstavil metodo, ki so jo uporabili v monumentalni Svetovni zgodovini Francije, eni najbolj prodajanih francoskih knjig leta 2017. Uporabili so transnacionalni pripovedni lok, ki je omajal številne francoske narodne mite. »Narediti smo morali drugače, se oddaljiti od zgodb in podob, ob katerih zgodovinarji postanejo zabavljači,« je povedal Boucheron. »Hoteli smo napisati svetovno zgodbo, ki bo nagovarjala ljudi.«

Založba Studia Humanitatis je nedavno v prevodu Ane Monike Habjan izdala Boucheronovo delo Kaj zmore zgodovina, njegovo nastopno predavanje iz srede šestdesetih.