Ko tudi smrt ni več preprosta

Mnogi smo že videli, v kakšnih bolečinah so se naši najbližji proti koncu življenja poslavljali od nas. Mnogim bi oziroma je bila smrt verjetno veliko olajšanje. To ciklično sproža razprave o evtanaziji, zdravniški pomoči pri slovesu od življenja.

In te razprave so lahko zelo razvnete, z diametralno nasprotujočimi si mnenji. O tej temi je bilo napisanih veliko tako strokovnih kot poljudnih knjig. V knjigi Smrt z dostojanstvom – Umiranje z zdravniško pomočjo in evtanazija Roberta Orfalija pa je popisana osebna izkušnja avtorja in njegove žene Jeri (1952–2009). Jeri se je s pomoč­jo najsodobnejše medicine in z zdravim načinom življenja deset let upirala raku na jajčnikih. Ko ni več šlo, je bila odločena umreti brez bolečin in dostojanstveno. Tu je popisana njuna zgodba.
 

Knjiga o umiranju

Robert Orfali
Smrt z dostojanstvom
Umiranje z zdravniško pomočjo in evtanazija
Prevod Andrej Poznič
Ciceron
FOTO: arhiv založbe

Smrt z dostojanstvom je tako knjiga o umiranju, ki je dostojno človekovega življenja. Avtorjeva žena je v obdobju pred začetkom aktivnega umiranja iskala legalne možnosti, da bi končala svoje življenje v trenutku, ko bo postalo »bolj slabo kot dobro« – ko se bodo začele neizbežne neznosne bolečine in ne bo več nobene možnosti, da bi se njeno stanje izboljšalo.
Evtanazija je bila takrat v ameriški zvezni državi Havaji, kjer sta živela, še prepovedana – podobno kot je v večini držav na svetu še danes, vse druge možnosti pa so bile ali nelegalne ali nezadostne. Svoj model evtanazije oziroma umiranja z zdravniško pomočjo je že sprejela ameriška zvezna država Oregon, Evropa je imela nizozemski model evtanazije, bitka za smrt z dostojanstvom se je začela širiti in v času nastajanja knjige ter v letih po izidu so jo zagovorniki pravice do dostojne smrti v nekaterih državah tudi že izbojevali.

Filozof Tine Hribar je v predgovoru slovenskega prevoda med drugim zapisal, da je pomoč pri umiranju življenjska pomoč. »Pomoč, ki traja do konca življenja. Do smrti. Do smrti kot nečesa, kar je onkraj tako življenja kot umiranja. Smrt nima ne začetka ne konca. Smrt je konec. Vendar jo lahko pričakamo, ko se nam življenje izteka, na dostojanstven ali nedostojanstven način. Kot težko ali lahko smrt. Z veliko bolečine in trpljenja ali brez trpljenja in bolečin. S čim manj strahu in tesnobe.«
 

Naš odnos do evtanazije

Avtor je v knjigi spregovoril ravno o tem, piše Hribar v predgovoru z naslovom Človekovo dostojanstvo, svetost življenja in pomoč pri umiranju, saj izhaja iz skrajno mučne izkušnje umiranja svojega bližnjega in iz dejstva, da v večini držav ljudje še vedno umirajo brez možnosti, da bi si, ko jih zadene hudo trpljenje, izbrali način, kako bodo umrli. »Zakoni nam onemogočajo, da bi lahko zaprosili za zdravniško pomoč, ko ne moremo več živeti, ne da bi neznosno trpeli. Ko trpljenje preplavi življenje, ko življenje postane težje od smrti in si zaželimo čim prej umreti.«

Robert Orfali in njegova žena Jeri sta bila par 30 let, bila sta tudi začetnika računalništva v Silicijevi dolini. Napisala sta tri uspešnice o programiranju in jih predstavljala na nekaj svetovnih turnejah. Ko so Jeri leta 1999 diagnosticirali raka, sta se preselila na Havaje. Celo desetletje sta se spopadala z boleznijo in se hkrati naučila, kako z njo živeti.

Ker je bila žena strastna deskarka, je imela enega najbolj ganljivih deskarskih pogrebov. Njen pepel so raztrosili v ocean ob plaži Waikiki.

Orfalijeva knjiga Smrt z dostojanstvom ni le neke vrste »priročnik« za vse, ki se lahko znajdejo v takem položaju, temveč tudi knjiga, ki dreza in zahteva razmislek o temeljnih, recimo temu, moralnih okvirih človečnosti.
Vsekakor pa je smrt z dostojanstvom tema, ki bo vedno med nami.