Ko pride skrita zgodba v javnost

Mark Nowak. Pesnik, aktivist posebne vrste. Na pesniških delavnicah odpira vrata v poezijo taksistom, varuškam, prodajalcem ulične hrane. In taksist iz Queensa v pesmi Zgodba z West Streeta zapiše verz o potniku, ki ga je peljal na upravo družbe Goldman Sachs: »1 odstotek se ne dotika denarja. Plačujejo s kartico in temu rečejo odpis.«
 

Gospod Nowak, moram se opravičiti, do zdaj mi ni uspelo prebrati nič vašega, ne poezije ne esejistike, bom pa to kmalu popravil.

Moja zadnja knjiga ima naslov Coal Mountain Elementary, v njej govorim o rudniških nesrečah v Zahodni Virginiji, v katerih je umrlo nekaj ducatov rudarjev, in o rudniških katastrofah na Kitajskem; to je fotodokumentarna knjiga, ameriški del sem opravil sam, tudi fotografiral, moj kolega, fotograf Ian Teh, pa je opravil kitajski del. V knjigi so tako združeni različni pogledi, bralec lahko vidi, da se isto godi v Zahodni Virginiji in na Kitajskem.
 

Sva v Ljubljani, prestolnici dežele poezije, v kateri ni bilo nenavadno, da je nova pesniška zbirka izšla vsak dan. Kakšno je sedanje pesniško prizorišče pri vas?

Zaznavam več aktivnosti nasploh ... in tudi več političnosti, predvsem po nesrečni izvolitvi našega predsednika. Vidim, da se občinstvo pogosteje kot prej zateka v objem poezije. Sam v tem risu počnem to, da pesniško organiziram delavce, ne le v New Yorku, kjer živim, ampak tudi drugod po svetu, od Afrike in Paname do Amsterdama.

Sodelujem z delavskimi središči ali sindikati ter prirejam pesniške delavnice, v New Yorku so udeleženci različni samozaposleni, varuške, taksisti, prodajalci ulične hrane. Sestajamo se enkrat na mesec, prirejamo tudi pesniške nastope.
 

Pred leti sem imel čast govoriti z Malcolmom Bradburyjem, zdaj pokojnim ustanoviteljem znamenitega podiplomskega programa kreativnega pisanja na univerzi East Anglia (njegova nekdanja študenta sta Kazuo Ishiguro in Ian McEwan). Njegov odgovor na vprašanje o pomenu takih razredov je bil preprost: učitelji le loščijo pisateljski nagon sodelujočih. Vaš odgovor?

Mislim, da v pesniški šoli, če ji lahko tako rečem, lovimo zgodbe, povedane na drugačen način; novinarji te delavce, večina je priseljenih, običajno sprašujejo o njihovih izkušnjah v novi deželi, od tega pristane v medijih zgolj okrušek. Na mojih delavnicah se izpovejo o svojih upih in sanjah, sindikalnih bojih, trudu za boljšo prihodnost, nekateri govorijo zgolj o tem, da niso le delavci, ampak delavci IN pesniki ... na delavnicah ustvarjamo prostor za vse to. S poezijo, s pomočjo poezije.
 

Na vašo prvo delavnico, sem prebral, je pred okoli osmimi leti vplivalo potovanje v Argentino.

Z ženo Liso sva šla na pot tja po gospodarski krizi, obiskala sva tovarne, ki so jih zasedli delavci, potem ko so jih lastniki zaprli. Najbolj znana med njimi, Zanon, se je preimenovala v FaSinPat, fábrica sin patrones, tovarna brez šefov, izdelujejo keramične ploščice.

Takim delavskim kooperativam so umetniki radi pomagali, prišli so slikarji, lutkarji, pisatelji in drugi, celo knjižnice, tovarne pa so jim ponudile prostor. Tam sem dobil idejo: tistega, kar sem prej v programu ameriškega centra Pen počel v šolah in zaporih, sem se lotil še v okviru sindikatov in delavskih združenj.
 

Ne zamerite standardnemu vprašanju: kaj ni mogoče, da udeleženci pisateljskega tečaja ali delavnice na koncu pišejo in dojemajo literaturo podobno kot učitelj?

Mislim si, da to ni velika nevarnost. Ne nazadnje pride v razred kopica egov, ljudje, ki so brali in pisali poezijo že prej, nekateri so vajeni nastopanja, pridejo tudi s svojimi jasnimi, izdelanimi estetikami. Kar preostane je le to, da poskušamo vsem razširiti pesniško obzorje, da občutijo, na primer, Mahmuda Darviša, japonsko poezijo tanka, kitajsko delavsko poezijo in podobno. Gre nam za to, da ponudimo paleto pesniških modelov, paleto estetik.
 

Delavnice ste imeli na obeh straneh Atlantika. Ste opazili kake pomembnejše razlike v razumevanju poezije?

Na ameriški strani je vse veliko bolj institucionalizirano, vsepovsod imate obširno ponudbo dodiplomskih, podiplomskih in specialnih programov ali tečajev, njihov domet v javnosti pa je pogosto nikakršen, skoraj bi se lahko zdelo, da je akademsko okolje zapik, kamor greš lahko v miru pisat pesmi.

Mene bolj zanima odnos med udeleženci delavnic in javnostjo. Knjiga, ki jo končujem na sedanjem evropskem potovanju – na Hrvaškem sem dobil dvotedensko štipendijo – je posvečena prav zgodovini takih delavnic, od povojnih v Los Angelesu, do tiste v jetnišnici Attica na začetku sedemdesetih v New Yorku, ko so po uporu izdali drobno pesniško antologijo, do kenijskih in južnoafriških, ko so sindikati proti koncu obdobja apartheida izdali celo antologijo delavske poezije Black Mamba Rising. To vse so zame modeli, kako delavska pesniška delavnica lahko komunicira z okoljem, z lokalno skupnostjo in širi poezijo drugače kot akademske institucije.
 

O vas pišejo, da ste našli način za rekontekstualizacijo zavedanja delavskega razreda v sodobnem pesništvu in medijih. Razložite, prosim.

No, tole je bolj velika obljuba, a upam, da sem na dobri poti. Lahko vam omenim projekt, ki smo ga naredili v New Yorku: uro in pol vožnje iz mesta so kmetije, kjer pridelujejo različno sadje in zelenjavo. Zaposlujejo večinoma mehiške priseljence.

Ob sobotah lastniki kmetij prodajajo pridelke na tržnicah, predvsem na Union Square, ki je v zgodovinskem pogledu prvenstveno prostor delavskega razreda, in tam smo priredili pesniško branje ravno delavcev s kmetij, delavcev, ki jih sicer sploh ni videti. Newyorčanom smo pokazali, da ima kupovanje lokalnega še drugačen kontekst, da tisti, ki jih nikdar ne vidijo, živijo v ubožnih razmerah, delajo po osemdeset ur na teden v vsakem vremenu. Skrito zgodbo smo pripeljali v javni prostor. Je to rekontekstualizacija?
 

V intervjuju za spletno stran ameriškega Pena ste pred časom ugotavljali, da je koncept javnega intelektualca šel iz mode le znotraj ameriških meja, drugod ne. Kako je živeti v Trumpovem času?

V svojih prvih nastopih v tujini po izvolitvi novega predsednika sem se opravičeval, zahvaljeval za povabilo, počutil sem se osramočenega, ker prihajam iz države, v kateri je na volitvah slavil tak predsednik. Ponosen sem, da nastopam kot član Pena, ki se je v svoji zgodovini marsikdaj boril proti voditeljem s podobnim političnim prepričanjem, kakršnega ima Trump.

Vloga Pena je še bolj ključna kot pred nekaj leti. Na mojih delavnicah so pogosti newyorški taksisti, mnogi od njih iz muslimanskih držav, ki jih je doletela Trumpova blokada priseljevanja. Na delavnice pridejo ljudje iz Gvatemale, Hondurasa, Mehike, da se sliši njihov glas, se mi zdi pomembno v času, ko postaji Fox in Breibart News strašita, da so priseljenci teroristi. Mi pokažemo drugačno zgodbo, pokažemo, kaj priseljenci res so.
 

Je moč gibanja Zavzemimo Wall Street še čutiti?

Ah, to me v Evropi velikokrat vprašate. Gibanju sem posvetil precej časa, takrat sem začel pisati kolumno o delavskem razredu, srečeval sem sindikaliste, delavce, učitelje in jih spraševal o učinkih protestov. Ena od posledic dogajanja je bilo to, da so razvidnejše razlike med bogatimi in revnimi, torej delavskim oziroma srednjim slojem.

Očiten je postal dohodkovni razkol med šefi in nameščenci, na to je na primer opozorila predvolilna kampanja Bernieja Sandersa, v zadnjih mesecih so nespregledljive stavke ameriških učiteljev zaradi slabih delovnih pogojev in nizkih plač, tudi v državah, ki so volile Trumpa ... razlike med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo, so vse večje. Članica demokratičnih socialistov je na nedavnih preliminarnih kongresnih volitvah demokratske stranke v New Yorku gladko premagala izkušenega kongresnika, tudi v tem lahko vidite, da se energija gibanja ni izgubila.
 

Za ameriški in britanski knjižni trg velja, da se ne zmenita za prevodno literaturo, veliko razpravljanj je bilo o znamenitih pičlih treh odstotkih takih knjig v ponudbi.

Pri romanih je položaj morda malce boljši, pri poeziji ne. Moja založba Coffee House Press se je ravno lotila velike iniciative za promocijo latinskoameriške literature, ti naslovi zasedajo dvajset odstotkov našega programa, počasi se pridružujejo tudi drugi založniki.

Problem je, da so univerzitetni programi, ki se posvečajo literaturi, večinoma v okviru angleških oddelkov, študentje na koncu študija vedo več o Dickensu, Shakespearu in Jane Austen kot pa o drugih svetovnih literaturah. Po mojem mnenju je nekaj najboljše literature v angleščini napisane v Kanadi in na Karibih.
 

Živite v popolnoma drugačnem sistemu državne pomoči knjigi, založniki tukaj iz relativno dobro utemeljenih razlogov dobivajo subvencije, pisatelji štipendije, med njimi ne boste našli natakarja tako kot v New Yorku.

Ameriški sistem sloni na mreži nagrad, priznanj, na plezanju po lestvi. O tem razpravljam tudi v svoji novi knjigi, v njej se zavzemam za odpiranje igralnega prostora, za širjenje prostora za vse, pravzaprav za tako imenovano socialno poetiko. Pri tem se opiram na odlično delo zgodovinarja Howarda Zinna Ljudska zgodovina Združenih držav. Mene zanima, kako bi bilo »zgodovino od spodaj« uporabiti pri opisu zgodovine sodobne ameriške poezije.