V nadaljevanju preberite: 

Dvojica, ki je leta 1925 krenila na pot, se zdi do konca nenavadna. Pino Mlakar, pozneje plesalec in koreograf, eden od utemeljiteljev sodobnega slovenskega plesa, in Edvard Kocbek, pozneje pisatelj, soustanovitelj Osvobodilne fronte, persona non grata slovenske politike, premišljevalec. Takoj po maturi sta šla na pot in prepotovala Italijo. Mlakar je bil rojen v Novem mestu, Kocbek pri Svetem Juriju ob Ščavnici.

Mlakar je bil sin mestnega sodnega uradnika, Kocbek je izhajal iz skromne kmečke družine. Četudi velja modrost, da se v Sloveniji vsi poznamo med seboj in da smo slej ko prej tako ali drugače med seboj tudi v sorodu, se zdi italijansko vandranje mladega Mlakarja in Kocbeka dogodek, vreden literarne ali filmske obravnave. Tako neverjeten se zdi. Pa v resnici ni. Ni neverjeten.

Kocbek in Mlakar sta bila sošolca. Obiskovala sta mariborsko Klasično gimnazijo. Mlakar se je iz Novega mesta, kjer je preživel najmlajša leta, preselil v Maribor. Nista edini osebnosti iz panteona slovenske umetnosti, znanosti, kulture tiste generacije, ki sta obiskovali Klasično gimnazijo … V njuni gimnazijski tovarišiji, če uporabimo poznejši Kocbekov izraz, so bili, med drugim, poznejši šahovski velemojster Vasja Pirc, teolog in psiholog Anton Trstenjak, pisatelj, dramatik, profesor, režiser Bratko Kreft … Ko sta se vrnila s pohajkovanja, sta imela jasne načrte. Pino Mlakar je sklenil, da bo postal fizik. Edvard Kocbek je sklenil, da bo teolog. Potem sta si, seveda, oba premislila.