Jezik, ki je rodil politično misel

Nova knjiga zgodovinarja Janka Prunka, ki jo imamo pred seboj, je obsežna raziskava o slovenski politični misli. Kot pravi, jo je zasnoval kar najbolj pregledno, z namenom, da bi bilo vsakemu bralcu lahko jasno, da smo Slovenci poleg kulturne in narodne vzpostavili tudi politično misel. Nastanek te avtor postavlja v revolucionarno leto 1848. Zakaj?

Tedaj je v programu Zedinjene Slovenije narodnokulturna misel kulminirala v izjavi Matije Majerja Ziljskega, da je slovenski jezik »conditio sine qua non«. Na podlagi tega so Slovenci lahko postavili zahtevo po združitvi vseh Slovencev naseljenih dežel habsburške monarhije pod formulo enega skupnega jezika. Politični procesi na podlagi programa Zedinjene Slovenije so pripeljali do splošnega prepričanja o tem, da je treba zapustiti habsburško monarhijo in se pridružiti južnoslovanskim narodom v novi enakopravni politični tvorbi. Po koncu prve svetovne vojne, pravi avtor, so Slovenci upali, da si bodo v tako imenovani antantni Jugoslaviji zagotovili neke vrste zedinjeno Slovenijo, toda imperialistične sile so bile bolj naklonjene Italiji, zato je Slovenija ostala brez Primorske potem pa še brez dela Koroške. Slovenci so to vedno občutili kot narodno tragedijo.

Slovenski narod si je v kraljevini Jugoslaviji skušal izboljšati narodni položaj, čeprav ni dobil zakonske ustavne avtonomije, za katero si je spočetka prizadevala samo največja politična stranka, SLS. Še leta je v tako imenovani slovenski deklaraciji Antona Korošca postavila trditev, »da sta teritorialna združitev vsega slovenskega naroda prek vseh imperialističnih meja in njegov avtonomni status v Jugoslaviji nujna za njegov obstanek in razvoj. Že po letu 1935 pa, kot pravi avtor, ni več vztrajala pri nujnosti politične avtonomije. Povezati se je hotela s Srbi, ki bi Slovence branili pred nacifašizmom. Toda Jugoslavija se Nemčiji ni bila sposobna upreti. Del slovenske politike se je z jugoslovansko vlado umaknil v London. Narod je bil tako prepuščen samemu sebi, na milost in nemilost okupatorjev. Bivše politične elite so čakale na politične rešitve emigrantske vlade. Komunistična partija je v tem stanju prepoznala odporniško voljo Slovencev. Organizirala jo je v Osvobodilno fronto, v njej je ob komunistih povezala manjše politične skupine, ki so bile pred vojno v opoziciji vladajočim meščanskim strankam.

Anton Korošec, najpomembnejši politik SLS iz časa med obema vojnama.  FOTO: Fotografska zbirka časopisa Slovenec, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

V času okupacije so Slovenci razvili intenzivno politično misel, Osvobodilna fronta se je že poleti 1941 proti okupatorju podala v neposredni oboroženi boj. Med obema tradicionalnima političnima taboroma, liberalnim in klerikalnim, je prišlo do hudega političnega nasprotovanja. To se je razplamtelo v medsebojen državljanski spopad, v državljansko vojno.

Od taborov do jugoslovanskega zedinjenja

Taki so uvodni takti, ki jih je avtor predstavil že v načrtu knjige. Njena posebna odlika je, da je teze, ki jih je ponudila zgodovina, dokumentiral z doslednostjo znanstvenega raziskovalca, in reči moramo, da mu je pri bralcu uspelo zagotoviti podobo objektivnosti. Problematiki avtonomije slovenstva je sledil po vseh pokrajinah, posebno pozornost je seveda posvetil tudi problemu zamejstva v Italiji in na Koroškem.

Dokumentiral je pot od narodne sloge v času taborov, ko so Slovenci svojo emancipacijo v razmerju do nemštva dosegali s kulturnimi sredstvi. Pokazal je na temelje nazorske diferenciacije, ki je s svojo ločitvijo duhov vrata odprl Anton Mahnič. Izpeljal je, kako se je po osi delitve na klerikalno in liberalno politično opredelitev na platformi narodnega vprašanja rojevala politična pobuda. Pokazal je, kako se je prevladujoča Katoliška narodna stranka – SLS spoprijemala slabitvijo avstro ogrske monarhije in težnjo južnoslovanskih narodov po enakopravnosti. Narodnega programa, temelječega na izhodiščih Zedinjene Slovenije v tistem času nikoli ni postavila pod vprašaj. Najvišji izraz te smeri je bila 1917 Majniška deklaracija, spisek zahtev in pogledov, ki jih je v dunajskem parlamentu v imenu južnih Slovanov predstavil Anton Korošec. Šlo je za čas, ko so tako klerikalci kot liberalci ugotovili, da brez zaledja južnoslovanskih narodov avtonomije Slovencev ne bo mogoče zagotoviti.

V času pred razpadom avstro ogrske je tudi politična scena postala bolj slikovita. Pojavili so se masarykovci, študentje, ki so študirali v Pragi in se navdihovali pri Tomašu Masaryku. Tej skupini, ki se je artikulirala 1900, torej 18 let poprej, so pripadali dr. Anton Dermota, dr. Dragotin lončar, dr. Josip Ferfolja, Karl Schweiger in Anton Kristan. V svojih referatih, ki so jih predstavili v knjižici Kaj hočemo - poslanica slovenski mladini, so predstavili Masarykovim podobna stališča do liberalizma, klerikalizma in do socialne demokracije. Nekaj let za tem se je pojavila še ena skupina izobraženih mladincev, ti so študirali na Dunaju in v Zagrebu. Če imamo Tavčar-Hribarjevo generacijo za drugo, je zapisal avtor, bi to bila tretja generacija slovenskih liberalcev. Najvidnejši člani, značilni po izrazitem aktivizmu in antiklerikalizmu, mestoma celo antikatolištvu, so bili dr. Gregor Žerjav, dr. Albert Kramar, dr. Vladimir Knaflič, dr. Bogumil Vošnjak in dr. Albin Ogris. Ob vseh teh razmerjih je avtor imel za potrebno izpostaviti predavanje Ivana Cankarja 12. aprila 1913, ki ga je imel v Ljubljani, njegov naslov pa je bil Slovenci in Jugoslovani. Predstavil je jasno stališče do liberalnega pogleda na jugoslovansko zedinjenje in navdušenja nad idejo, da gre pri jugoslovanskih narodih za eno »samo pleme«. Povedal je, naj se jugoslovanski narodi povežejo, če tako želijo, toda jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu zanj ne obstaja. Cankar, sam socialist, je pokazal tudi na tretjo, socialistično pot med klerikalizmom in liberalizmom. Kar zadeva socializem in socialiste, je zanje veliko oviro predstavljal krščanski socializem, ki ga je v Sloveniji utemeljil In vodil Janez Evangelist Krek.

Od prve svetovne vojne, do prve Jugoslavije

Prva svetovna vojna je v posledici Slovencem prinesla politično priložnost, ki jo Prunk na podlagi dokumentov obdela zelo temeljito. Prišlo je do »milenijskega preloma«, ki ga avtor imenuje slovenski november 1918. V delu, ki predstavlja najmočnejši del knjige, predstavi nova razmerja v Jugoslaviji, ki so jo Slovenci sprejeli, bili so ji tudi zvesti, zavedali pa so se ves čas, da ni izpolnjevala njihovih pričakovanj. Narodna vlada SHS v Ljubljani je zedinjenje Slovencev Hrvatov in Srbov pozdravila z navdušenjem. V tem širšem multinacionalnem kontekstu so liberalci videli priložnost premagati svojega zgodovinskega nasprotnika, politični katolicizem. Toda, če je liberalna stranka zasledovala interes meščanstva, industrializacije in bančništva, je katoliška stranka v svojih rokah držala močno orožje delavstva in kmetstva, zato je proti unitarističnim poudarkom lahko čvrsto izpostavljala interese naroda. Zahtevala je pokrajinsko avtonomijo in popolno enakopravnost vseh treh »plemen« v državi, Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Edvard Kocbek, osrednji lik medvojnega krščanskega socializma. FOTO: Delo

1919 je bila ustanovljena Narodno socialistična stranka. Obsojala je kapitalizem in zahtevala vzpostavitev jugoslovanskega socializma, ki »ne bo slaba kopija moskovskih in dunajskih modelov«. Meščanski stranki je nista napadali, povsem drugače pa sta se odzvali na program slovenskih komunistov. Delavska socialistična stranka za Slovenijo se je junija 1920 na kongresu v Vukovarju pridružila komunistični stranki Jugoslavije. Vzpostavila se je sprva šibka, zato pa zaradi internacionalne note vedno pomembnejša politična sila, ki bo bolj ali manj preganjana vse do druge svetovne vojne, potem pa bo z intimnim načrtom revolucije prevzela vodilno mesto v organizaciji odpora proti fašizmu in nacizmu.

Osnovo za katalizacijo slovenske politične misli je dala že Vidovdanska ustava 1921, ki je tlakovala pot unitarizmu in državnemu centralizmu. SLS je na volitvah 1923 z veliko večino porazila liberalce prav s poudarjanjem zahteve po avtonomiji Slovenije. Podobno je ukrepala slovenska republikanska stranka delavcev in kmetov, ki je nastala 1924 z združitvijo republikancev in avtonomistov. Vodila sta jo Albin Prepeluh in Dragotin Lončar. S časoma je SLS začela opuščati boj za avtonomno Slovenijo, vendar se ni odpovedala svojemu avtonomističnemu programu. Šestega januarja 1929 je kralj suspendiral ustavo in prepovedal politične stranke. To je v slovensko politiko prineslo novo dinamiko. Slovenci v Jugoslaviji niso ogrožali srbske prevlade, zato jim je šestojanuarski režim odobril dravsko banovino. Poslej je ta predstavljala nadomestek za zedinjeno Slovenijo. Toda, ko je kralj v svoj kabinet imenoval generala Živkovića, in je ta dal sprejeti zakon o ustanovitvi sokola kraljevine Jugoslavije proti orlom, ki da so utemeljeni na verski podlagi, je načelnik SLS Anton Korošec prišel pod pritisk katoliške cerkve in svoje volilne baze. 1930 je Korošec izstopil iz vlade. Na njegovo mesto v vladi so vskočili liberalci. Stavil je na taktiko potrpežljivosti. Prunk je komentiral, da je šlo za strategijo, ki bi se lahko obnesla v mirnem času, toda bližala se je vojna, ki bo vse postavila na glavo. Fašistične okupacije Jugoslavije Anton Korošec ni več doživel.

V primežu socialnih vprašanj in OF

Avtor je zelo dobro dokumentiral, kakšen je bil pogled političnih akterjev glede socialnih zadev. Pokazal je na progresiven značaj jugoslovanske strokovne zveze oziroma krščanskih socialistov, na primer Andreja Gosarja, pa tudi drugih socialno občutljivih politikov, ki so tedaj vodili razprave celo o niansah bolniškega nezgodnega, pokojninskega, socialnega in drugih zavarovanj, ki naj bi se združili pod enim zakonom. Podrobnosti v branje prepuščamo bralcem.

Posebej zanimiv je del knjige, kjer avtor obravnava slovensko politično misel med drugo svetovno vojno. Pokaže na krizo vladajočih slovenskih političnih elit in citira Franceta Bučarja, ki je povedal, da njihovo obnašanje tedaj ni bilo več reprezentativno za držo večine slovenskega prebivalstva. Tako razpoloženje je zaznala in izkoristila slovenska Komunistična partija in šestindvajsetega aprila 1941 je ustanovila Protiimperialistično fronto. Tja je povabila predstavnike krščanskih socialistov, liberalne sokole ter predstavnike demokratične inteligence. Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo se je Protiimperialistična fronta preimenovala v Osvobodilno fronto. Pripadniki starih elit so se prestrašili. Osvobodilni fronti so očitali, da je pod vplivom komunistov in da začenja revolucijo. Z dolomitsko izjavo februarja 1943 se je to precej dobro tudi potrdilo. Toda, zapiše Prunk, ni mogoče dvomiti, da je veliki večini privržencev osvobodilne fronte, veliki večini partizanov in voditeljev NOB, vključno z voditelji KPS, šlo za osvoboditev izpod okupatorjev. Komunisti v svojih metodah niso delali kompromisov. Proti meščanskim politikom, na primer Lambertu Ehrlichu, ki so simpatizirali z italijanskimi oblastmi, so šli z likvidacijami. V Slovenskem zborniku je OF objavila slovenski narodni program, v katerem so sodelovali predstavniki vseh političnih skupin OF, na primer Juš in Ferdo Kozak, Boris Ziherl, Fran Zwitter, Boris Kidrič, Josip Vidmar, Edvard Kocbek, Lojze Ude, Lovro Kuhar in Jože Zemljak. Tam je bilo vidno, kakšno je to resnici večinsko razpoloženje slovenskega naroda. KPS je medtem povsem prevzela odporniško protifašistično pobudo, na drugi strani je bila politika preostalih meščanskih strank, ki je po spletu okoliščin pod vodstvom generala Leona Rupnika slovenske domobrance zapeljala v katastrofo.

Edvard Kardelj in Josip Broz Tito s tovariši. Prevzeli so NOB. FOTO:Wikimedia Commons

Do samostojne Slovenije

Vso to zgodovinsko zgodbo je avtor v knjigi temeljito dokumentiral. Pokazal je, kako je po osvoboditvi 9. maja 1945 politična moč začela prihajati v novo revolucionarno ureditev Komunistični partije in maršala Josipa Broza Tita. Pokazal je tudi, kako se je nova Jugoslavija znašla v novi mednarodni ureditvi in v pogojih hladne vojne. Opisal je Titovo razmerje do Stalina in kako je po Informbiroju v komunistični partiji prišlo do ostre diferenciacije. Knjigi so dobro obdelane tudi teme slovenskega avtonomizma v novih političnih razmerah. Medtem, tako naj bi Kardeljevo delavsko samoupravljanje ostalo korektiv sovjetskemu komunizmu, se je v Sloveniji zlagoma oblikovala najprej kulturna, potem tudi politično opozicija. Avtor dokumentira dogajanja, ki so končno Slovenijo pripeljala v osamosvojitev, v samostojno državo. Za vrh nacionalno političnega in kulturnega dogajanja v polju slovenstva in hkrati kot zaključek knjige je Prunk označil sprejetje slovenske demokratične ustave.

Če sklenemo. Knjiga je poljudno, a vrhunsko delo avtorja, ki je 2015 napisal tudi nagrajeno delo Zgodovina Evrope v dobi racionalistične civilizacije. Odlika zadnjega dela je v tem, da je v dokumentiranem, znanstveno korektnem in precej objektivnem slogu predstavil politično misel in socialno dogajanje vse od leta 1848 do današnjih dni. Pokazal je na nezadostnost črno-belih interpretacij slovenske zgodovine, na zgodovinske napore domala vseh Slovencev pri udejanjenju tako ali drugače razumljeni avtonomiji in končno državi.