»Samo še ena postaja. Vrata se ponovno stokajoče odpro in vstopi moški srednjih let, morda tudi starejši […] S pogledom se je zapičil vanjo in samo upala je, da ne bo prisedel. V trenutku ji je bil zoprn …« Kratek izsek ene od kratkih zgodb dobro povzame rdečo nit celotne zbirke, to so odnosi, prav tako način, kako se Vanja Tajnšek loteva pisanja: skozi vsakdanje situacije, ki pa – v duhu časa – postanejo malce bolj zanimive.

Naslov zbirke 32 kratkih zgodb Kotaleče se frnikole, ki je izpeljava naslova ene od zgodb, lahko razumemo kot metaforo življenja, ki večkrat zavije svojo pot in ki zna biti nepredvidljivo in raztreseno, kot so raztresene frnikole po hiši. Lahko je tudi metafora odnosov, ki so v tej zbirki med protagonisti večinoma skrhani. Liki, med katerimi prevladujejo ženski, so vsakdanji ljudje zelo različnih poklicev in profilov. Kot je v spremni besedi zapisala dr. Andreja Jezernik, jih – ne glede na to, da je vsak človek edinstven s svojo zgodbo, naj bo kakršnakoli že – druži to, da so ljudje. Pa tudi to, da se spoprijemajo z različnimi osebnimi težavami in težavami v odnosih in si včasih, kot ugotavlja Jezernikova, težave povzročajo celo sami, ne da bi se tega zavedali.


 

Ostro fotografsko oko

Avtoričin jezik je preprost, stavki so kratki, za njen slog pa sta značilna spretno opisovanje trenutkov in nizanje podrobnosti, pri čemer ji gotovo pomaga ostro fotografsko oko. Tako se bralec zlahka preslika v situacijo, vidi prizor, morda se prebudijo še drugi čuti, denimo vonj ob prebiranju zgodbe Kapučino. Prav ta je ena od avtoričinih najljubših, kot je povedala za Delo, in opisuje dejansko dogajanje nekega zgodnjega jutra v Zadru.

»'Kapučino. Veliki.' 'Hvala,' in nasmeh, ki si ga z muko prikličem na obraz, čeprav je natakar zelo prijazen. Rjavo vrečico frcnem, da spravim sladkor v spodnji del, in ji odtrgam zgornji rob. Rjave kristalčke posujem po gosti peni – take pri nas ne znajo narediti –, a se pogreznejo le deloma. Nekaj jih z žličko posnamem in si jih vtaknem v usta, čeprav vem, da bo kava zaradi tega bolj grenka […]«

Zgodbe na prvi pogled ne sledijo posebnemu zaporedju, a v sebi nosijo kronološki red, je pojasnila pisateljica. Prva zgodba v zbirki z naslovom Jebi se, Švab je obenem njena prva kratka zgodba, ki jo je napisala. Zadnjo v zbirki, Prišla sem po Hanno, pa je v naboru napisala nazadnje. Obe zgodbi deloma poskrbita za dramaturški lok, saj poleg še nekaj drugih posebej izstopata s preobratom v zaključku. Ponekod avtorica zaključek pusti odprt ali pa je ta nejasen in bralca prisili, da o prebranem premisli še enkrat, se morda vrne na začetek zgodbe in jo znova prebere. Zbirka lovi ravnotežje med zgodbami, v katerih so situacije bolj zanimive in bralec po zadnji piki ne more prenehati razmišljati o njej, spet drugič pa gre mimo katere povsem bežno. Nekatere zgodbe iz zbirke so bile tudi nagrajene in objavljene v različnih literarnih revijah.





Takšna je zgodba Kvačkanje, v kateri avtorica s pomočjo kvačkanih prtičkov, ki jih literarna junakinja tako rada plete in razporeja po celem prostoru, njen partner pa jih sovraži, spretno opisuje in 'kvačka' njun zelo načeti, uničeni odnos. Kako so naši odnosi večkrat zaigrani, neiskreni in zlagani, pa prikazuje v zgodbi Nedeljski obisk, v kateri je bralec sprva priča dialogu med partnerjema, ki obrekujeta prijateljico, ki se je sama povabila na obisk, nato pa v zaključku prikaže, kako prijazno, sladko jo pozdravita, ko pozvoni na vratih. Zgodba Zakaj mi ne gremo na morje jemlje iz otroškega sveta, ki je avtorici blizu, napisala je namreč tudi dve pesniški zbirki za otroke, Zaspančki in LiliLuli, poleg tega je ustvarila knjigo Vanja RAW, v kateri je predstavila fotografske utrinke sodobnega življenja, pospremljene z refleksijami. Omenjena zgodba, v kateri otrok ves čas svoji mami sitnari, zakaj ne gredo nikoli na morje, s koncem, v katerem omeni, da žena zagleda, kako se mož vrača domov čez Tartinijev trg, poskrbi, da se bralec nasmehne.

Vzgibi za pisanje prihajajo iz življenja, ki jo obdaja, pripoveduje pisateljica: »Mojega, prijateljevega, neznančevega. Včasih mi zgodbo napiše deklica v parku, včasih prijateljica, ki je zbolela za rakom, morda me navdihne staro mesto, krik galeba, račun, ki ga veter odpihne z mize …«

Avtorica z naborom zgodb, ki jih piše vsakdanje življenje in v katere se zlahka potopi vsak, poskrbi za zanimivo branje. Knjiga ne deluje le kot pobeg od realnosti, ampak je pravzaprav pobeg v realnost, kakršno smo poznali nekoč.