Galerija
Električna revolucija
Jaz nočem, da strmi kdo v mojo dušo. Vsem naj bom neznan.
Srečko Kosovel: <em>Ti si, si bil in boš. In če tvoje delo ne bo priznano, nič ne de. Ti si bil, ti si živel. Ako si živel to, kar si čutil, si že izpolnil nalogo življenja. FOTO: Fotoarhiv/Delo</em>
30. 5. 2019 | 06:00
30. 5. 2019 | 12:30
2:32
A+A-
Kako čudni so ljudje brez sanj! Kako čudno prazni njihovi obrazi / Električni ljudje.
Ne vem, ali je kdo tolikokrat na tako poseben način uporabil besedo električnost kot Srečko Kosovel. Podobno kot njegov sodobnik Nikola Tesla, ki je rad rekel: Vsi smo elektrika. In Kosovel bi mu v poeziji odgovarjal: Električna revolucija.
Kaj se torej zgodi, kadar pesnik, iskalec lepote in električnosti začne raziskovati drugega pesnika, većnega iskalca lepote in v resnici utelešenje električnost?
Nastane knjiga, pravzaprav dve obsežni knjigi z naslovom Vsem naj bom neznan. Neverjeten podvig, 1899 strani Kosovelovih neobjavljenih besedil, fragmentov pesmi, včasih napisanih na odtrgan list, s hitro pisavo, ki komaj dohaja navdih.
Začelo se je tako, da je pesnik Miklavž Komelj, medtem ko je pisal esej o Kosovelu, v Nuku med njegovo zapuščino naletel na škatlo, na kateri je pisalo »neurejeni zapiski«.
Začel je prebirati njegove nedokončane pesmi, drame, pisma, fragmente, misli ... in še prvi dan našel pesem, po kateri ima knjiga naslov: Jaz nočem, da strmi kdo v mojo dušo. Vsem naj bom neznan.
Ko sem se tistega majskega deževnega dopoldneva z urednikom knjige Miklavžem Komeljem usedla v kavarno za intervju za Sobotno prilogo, se je v hipu zazdelo, da bo na tem pogovoru z nama za mizo sedel še nekdo. Prav ta, o katerem sva govorila, ta, ki je pisal o energiji, hitrosti, žarenju, luči, energiji, rdeči raketi, vžiganju in ugašanju, o lepoti in smrti.
Mladi pesnik, s tistim otožnim pogledom, uprtim v prihodnost, tak, kakršnega poznamo z znamenite fotografije. Vsake toliko je Miklavž odprl eno ali drugo knjigo, iz njiju so se usipali verzi, besede, misli, kot bi se pesnih iz drugega časa in prostora na tak način pogovarjal z nama.
En drobec za vas in nas, za navdih:
Že samo to, da moremo lepoto doživljati v duši, da jo moremo dojeti, je etična vrednost. //
Ti si, si bil in boš. In če tvoje delo ne bo priznano, nič ne de. Ti si bil, ti si živel. Ako si živel to, kar si čutil, si že izpolnil nalogo življenja.
Vesna Milek
Ne vem, ali je kdo tolikokrat na tako poseben način uporabil besedo električnost kot Srečko Kosovel. Podobno kot njegov sodobnik Nikola Tesla, ki je rad rekel: Vsi smo elektrika. In Kosovel bi mu v poeziji odgovarjal: Električna revolucija.
Kaj se torej zgodi, kadar pesnik, iskalec lepote in električnosti začne raziskovati drugega pesnika, većnega iskalca lepote in v resnici utelešenje električnost?
Nastane knjiga, pravzaprav dve obsežni knjigi z naslovom Vsem naj bom neznan. Neverjeten podvig, 1899 strani Kosovelovih neobjavljenih besedil, fragmentov pesmi, včasih napisanih na odtrgan list, s hitro pisavo, ki komaj dohaja navdih.
Začelo se je tako, da je pesnik Miklavž Komelj, medtem ko je pisal esej o Kosovelu, v Nuku med njegovo zapuščino naletel na škatlo, na kateri je pisalo »neurejeni zapiski«.
Začel je prebirati njegove nedokončane pesmi, drame, pisma, fragmente, misli ... in še prvi dan našel pesem, po kateri ima knjiga naslov: Jaz nočem, da strmi kdo v mojo dušo. Vsem naj bom neznan.
Ko sem se tistega majskega deževnega dopoldneva z urednikom knjige Miklavžem Komeljem usedla v kavarno za intervju za Sobotno prilogo, se je v hipu zazdelo, da bo na tem pogovoru z nama za mizo sedel še nekdo. Prav ta, o katerem sva govorila, ta, ki je pisal o energiji, hitrosti, žarenju, luči, energiji, rdeči raketi, vžiganju in ugašanju, o lepoti in smrti.
Mladi pesnik, s tistim otožnim pogledom, uprtim v prihodnost, tak, kakršnega poznamo z znamenite fotografije. Vsake toliko je Miklavž odprl eno ali drugo knjigo, iz njiju so se usipali verzi, besede, misli, kot bi se pesnih iz drugega časa in prostora na tak način pogovarjal z nama.
En drobec za vas in nas, za navdih:
Že samo to, da moremo lepoto doživljati v duši, da jo moremo dojeti, je etična vrednost. //
Ti si, si bil in boš. In če tvoje delo ne bo priznano, nič ne de. Ti si bil, ti si živel. Ako si živel to, kar si čutil, si že izpolnil nalogo življenja.
Vesna Milek
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji