Drobci iz zgodovine iskanja lepote

Kljub anglocentričnosti in osredotočenosti na okrog štiristo let zgodovine delo Margarette Lincoln Popolnost: 400 let ženskega iskanja lepote ponuja komaj preštevno število primerov, ki kažejo, kako so se ženske na najrazličnejše načine prilagajale vsakokrat različnim merilom lepote, prevladujočim družbenim in kulturnim silnicam, pa tudi, kako so se z videzom bojevale proti učinkom staranja.

Lepota ni bila nikdar statični koncept

Britanska zgodovinarka v uvodu svojega pregleda postreže z nizom omejitev in navrže, da poskuša popisati žensko iskanje popolnosti in sprejemljivosti v družbi, oboje, dodaja, pa je določalo njihovo življenje stoletja, pogosto na račun njihovega zdravja. »Ni presenetljivo: ljudje so bili z zdravjem in lepoto obsedeni od nekdaj, videz so zmeraj povezovali z močjo, položajem v družbi, moralnostjo in identiteto. (...) To je študija o ženskah. Moški so morda doživljali podobne pritiske, vendar je bila večina besedovanja o lepoti in o tem, kako je sprejeta in cenjena v družbi, usmerjena v ženske. Družbene zahteve so oblikovale žensko izkušnjo tako v zasebnem kot javnem življenju. (...) Začetna točka te študije je sredina sedemnajstega stoletja, čeprav so priročniki o zdravju in lepoti krožili že prej, saj so taka dela do sredine stoletja postala del širšega gibanja. (...) Moja knjiga ni poskus definirati lepoto – ki ni bila nikdar statični koncept –, vendar razločujem med lepoto in modo, osredotočam se na žensko iskanje privlačnosti z njihovega vidika.«

Prekriti, zakriti, prikriti, zatajiti

S knjigo, je še dodala avtorica, nekoč direktorica nacionalnega pomorskega muzeja v Greenwichu, zdaj gostujoča profesorica na univerzi v Portsmouthu, je želela analizirati od družbe vsiljeno podlago ženskosti, pri tem pa se ni posvečala le ženskam srednjega in višjega sloja, o katerih je najti največ podatkov, ampak je želela obseči problematiko širše, saj se razpravljanje o zdravju in lepoti neizogibno takoj približa problematiki izražanja identitete, impulzom, ki jih je narekovala razdeljenost na razrede in s tem družbena neenakost. Drzni modni prebliski, kakršne so bile na primer krinoline, so bili ženskam na kmetijah in v industrijskih obratih največkrat prepovedani, vendar pa so bili tisoči zaposlenih odvisni od proizvodnje jeklenih obročev, ki so jih všivali v krila.

Merila lepote so bila in so še zmeraj skrajno spremenljiva kategorija, odvisna od rase, kulture, spolne usmerjenosti in identitete, družbenega razreda, zgodovinskega obdobja in še drugih dejavnikov. Lepotna industrija nekdaj in danes se zdi zaljubljena v tako rekoč neuresničljiv koncept, kakršnega ponuja zgodba o Pepelki in njeni čudežni usodi, manj pa je v ospredju podrobnost, da velikost njenega čeveljca govori o njeni primernosti za višji sloj, saj so manjša stopala ne le v viktorijanskem času razumeli kot znamenje, da njihova lastnica ne pripada razredu ljudi, ki hodijo peš. Pregledovanje ženskega hlepenja po zdravju in lepoti torej razkriva njihov položaj v družbi, njihovo vlogo v družini. Najrazličnejša lepotilna početja od nekdaj zahtevajo čas in denar, zato so nujno povezana z razrednostjo in zmeraj govorijo o širšem kontekstu, odvisnem od mnoštva družbenih, kulturnih, rasnih, gospodarskih in političnih silnic, poleg tega vsak lepotni poseg govori o domnevi, da ima naravna lepota zmeraj neko napako, ki jo je treba zato prekriti, zakriti, prikriti, zatajiti.

Prava ali lažna lepota?

Govorjenje o lepoti, o nikdar dokončanem iskanju in doseganju lepote, opozarja avtorica, spremlja dolga tradicija nasprotovanja vsakršnemu lepotičenju, polepotenje je bilo nekaj, do česar so se v različnih obdobjih opredeljevali na različne, tudi drastične načine, večinoma je prevladovalo mizogino prepričanje, da poskušajo z dekorativno kozmetiko ženske nekaj prikriti. Viktorijanske moške je ob napredku, ki je prinesel množicam žensk dostopne lasulje, umetne zobe, korzete in vsakršne drugačne steznike in veličastno goro ličil pogosto dvomljive kvalitete, begalo tudi vprašanje, kako ločiti pravo, avtentično lepoto od lažne.

Takratni priročniki o eleganci so damam priporočali, da bodo zavidanja vredno kožo ohranile z nenehnim izogibanjem vetru, soncu, morskemu zraku in vročim prebivališčem. Odhod od doma je zato zahteval zaščito kože s kremo za obraz in pajčolanom, vrnitev domov je pomenila natančno odstranjevanje kreme, pred spanjem pa je bilo treba na obraz spet nanesti ustrezno negovalno kremo, v ta namen so bile nekaj časa precej modne obrazne maske iz gume, usnja ali flanele, ki so kremo (običajno so jim dodajali včasih strupena belilna sredstva, da bi dosegli želeno alabastrno belo barvo polti) obdržale na obrazu vso noč.

Evropska kultura je razvila nagnjenje k bledičnosti, do dvajsetih let dvajsetega stoletja so se ženske na vsak način izogibale porjavelosti obraza, ki je bila povezana z delom na polju in torej razkrivala ženske nižjega stanu.

To se je spremenilo, ko si je začela obraz ličiti nizozemska erotična plesalka, kurtizana in vohunka Mata Hari, še večji zagon je priljubljenosti zagorelosti dala modna oblikovalka Coco Chanel, ki se je vrnila s počitnic rahlo zagorela in sprožila evforijo na obeh straneh Atlantika. Med drugo svetovno vojno so si ženske na poti do lažne porjavelosti pomagale s kakavom, a to se ni moglo nehati, saj je po vojni prevladoval trend, ki je porjavelost enačil z razkošjem počitnic v daljnih obmorskih krajih. Trajalo je do osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se v medijih pojavila opozorila o škodljivosti sočnih žarkov za kožo. Tudi iz tega se da kovati denar: svetovni trg s pripomočki za zaviranje staranja kože in zaščito kože pred sončnim sevanjem bo do leta 2027 dosegel 175 milijard evrov.

Fetišizacija naravnosti

Nekatere feministke, je dodala skrajno nepolemična avtorica, v ličenju vidijo konformizem z lepotnimi standardi, ki jih narekuje patriarhalna družba, in znamenje, da ženske s tem sprejemajo ritual, ki omejuje njihovo svobodo, vendar pa je mogoč tudi nasproten pogled, namreč, da tisti, ki nasprotujejo ličenju, fetišizirajo »naravno« žensko lepoto ali pa izrabljajo priložnost za moraliziranje o lepotičenju zato, da bi razgalili vsakršne norosti in zablode kozmetične industrije.

O fluidnosti lepotnih idealov govori tudi zgodovina trajnih poslikav kože, ki je stara tisočletja. Na zahodu je sodobno tetoviranje vzniknilo po stiku mornarjev v osemnajstem stoletju s polinezijsko tradicijo. Tetovaže so v kolonialnem svetu postale znamenje evropske odprtosti do tujih kultur, pri tem so spregledovali, da so si tatuje drugod po svetu nekdaj privoščili zgolj pripadniki marginaliziranih skupin, tudi kriminalci. V zgodnjem dvajsetem stoletju so tetovaže postale priljubljene pri angleški eliti, imeli so jih celo člani kraljeve družine, k razmahu je prispeval tudi izum električnega stroja za tetoviranje, ki je omogočil hitrejše, manj boleče in natančnejše poslikave. Za tetovažo, okoli zapestja zvito kačo, se je na primer odločila mama Winstona Churchilla Jennie Jerome, njene predhodnice na zahodu, je dodala Margarette Lincoln, so večinoma prihajale iz cirkuških krogov v Severni Ameriki, njihove predstave pa so bile nevarno blizu striptizu.

Margarette Lincoln je s knjigo o konceptih lepote z anekdotičnimi zgodovinskimi drobci pokazala, da je bilo žensko pehanje za lepoto zmeraj nekaj drugega, kar se je na prvi pogled zdelo, pa tudi to, da se marsikaj v tem risu ciklično vrača, ne le korzeti ali čudežne pomlajevalne kreme za obraz. Lepotni ideali so postali globalen, homogeniziran pojav, »nasvetom« kozmetične industrije, ki obljubljajo zmago lepote (in hkrati žensko in njeno identiteto na različne načine omejujejo) se je nemogoče izogniti.