Branje z zaslona kmalu cenejše

Leta prepričevanj in lobiranj so bila potrebna, da je v državah članicah EU beseda na zaslonu postala enaka natisnjeni na papirju. Banalno dokazovanje, da je knjiga knjiga in časopis časopis, ne glede na lastnost nosilca, dolgo ni pomagalo, v očeh evropskega birokratskega pogona so bile elektronske publikacije pač storitev in zato obdavčene po višji stopnji.

Lanska jesenska odločitev evropskih finančnih ministrov, da se tiskane in elektronske različice knjig ter časopisov davčno obravnavajo enako – dovoljeno, ne pa tudi obvezno  je uporabiti znižano, super znižano ali ničelno stopnjo davka na dodano vrednost – prinaša nove izzive. V Bruslju spremembo prikazujejo kot podporo ustvarjanju, svobodi tiska in svobodi medijev. 

Posodobljena direktiva je le začasna rešitev pred celotno spremembo digitalni dobi ustreznega davčnega sistema. Svet evropskih založnikov skrbi, da spremembe ne bi prinesle novih ali višjih obremenitev v risu kulture, izobraževanja in posredovanja informacij: »Morale bi koristiti, ne pa škoditi naši zmožnosti komuniciranja in izobraževanja.« Ve se, da hoče evropska komisija sistem popreprostiti, zato predlaga razširitev DDV na vse gospodarske aktivnosti ter postopno ukinitev znižanih stopenj in izjem. Ostala bi ena davčna stopnja.



Ministrstvo za finance je 1. aprila dalo v javno razpravo predlog sprememb zakona o DDV, s katerim za e-publikacije (knjige, časopise in periodiko) predlaga uvedbo znižane, 9,5-odstotne stopnje. Predlagatelji ugotavljajo, da nižja obdavčitev lahko zniža njihove končne cene: korist, torej, tako za potrošnike kot za založniški sektor.

Lokalni pogled: tako kot pri vrtanju predora nas Avstrija prekaša tudi pri hitrosti zakonskih sprememb, januarja je uveljavila možnost iz nove direktive in DDV za e-publikacije z 20 odstotkov znižala na 10.

Odločitev evropskih finančnih ministrov je skladno s prepričevanjem angleških kritikov, ki so leto za letom ponavljali, da je treba knjigo in časopis definirati po tem, kar daje, ne po materialu, iz katerega je narejen nosilec, tako ali tako pa je po njihovem prepričanju obdavčitev branja in učenja nesmiselna. Pred sedanjo spremembo je bila po podatkih mednarodne zveze založnikov povprečna obdavčitev tiskanih knjig v Evropi 7,3-odstotna, elektronskih publikacij pa 18-odstotna.



Po sedanjih pravilih splošna stopnja DDV ne sme biti nižja od 15 odstotkov, dovoljeni sta največ dve znižani stopnji, najnižja ne sme biti manj kot pet odstotkov. Za knjige in periodiko so dovoljene tudi zelo nizke in ničelne stopnje, a le državam, ki so jih za fizične publikacije uporabljale 1. 1. 2017 ali še pred vstopom v EU. Po teh določilih si Slovenija kljub posameznim pozivom zainteresirane javnosti v zadnjem desetletju in pol ničelne stopnje za knjige in časopise ne more privoščiti.

Pogled v bližnjo preteklost pokaže, da so bile doslednejše slovenske radikalne pobude neuspešne: predosamosvojitveni petodstotni prometni davek je postal DDV, dva predloga za ničodstotno obdavčitev knjig leta 1997 in podoben predlog leta 2001 niso dobili potrebne parlamentarne večine.



Dober primer obdavčitve knjig je Švedska, do leta 2002 s 25-odstotnim davkom; ko so ga znižali na šest odstotkov, se je prodaja knjig povečala za dvajset odstotkov. Raziskave so pokazale, da povečanje cene knjige za en odstotek pomeni en odstotek manj povpraševanja.