Bomo dočakali dan, ko nas bodo androidi učili, kako imeti rad?

Britanski pisec Kazuo Ishiguro, prejemnik Nobelove nagrade za književnost (2017), je v začetku marca izdal distopični roman, ki ga pripoveduje AF, »umetna prijateljica« – robot, ki čuti.

Vzporedno z napornim premagovanjem pandemije, ki je pospešila digitalizacijo in nas ob tem, ko nas je fizično razdružila, povezala v tehnologiji, se razvija in napreduje področje umetne inteligence. Ni skrivnost, da so že – pa četudi še v preizkusni fazi – na voljo orodja, ki besedila ne le prevajajo, temveč jih tudi pišejo, na primer model GPT-3, ki ga razvijajo pri OpenAI. Za povzetke, razlage, eseje, reklamna besedila je dovolj, da vtipkamo nekaj izhodišč; izdelek je lahko hecen in nenavaden, lahko pa se zgodi, da ne zaznamo, da ga ni napisal človek. Nam bodo računalniki speljali službe, se zdrznemo tisti, ki opravljamo kreativne poklice, tudi Ishiguro, a strah je za zdaj odveč, pravijo strokovnjaki, saj naj bi bila prvi cilj avtomatizacija procesov, ki od ljudi zahtevajo velike (telesne) napore.

Kazua Ishigura umetna inteligenca prijetno vznemirja, hkrati pa navdaja s strahom, da bomo šli predaleč in nas bo presegla. »Mislim, da lahko ustvari novo vrsto književnosti, kot je modernizem preobrazil roman. Umetna inteligenca stvari vidi drugače,« je razmišljal v intervjuju za Literary Hub. Znanstveniki so že zasnovali programsko opremo, ki lahko iz človeških glasov in z obrazov razbere nekaj osnovnih čustev, ne zmore pa čutiti, kaj šele tako, kot čuti človek. A avtor, čigar dela, kot so zapisali tudi Nobelovi žiranti, zaznamuje izjemen čustveni naboj, se v romanu Klara in sonce, ki ga je končal med pandemijo, sprašuje prav o tem. Kaj pa, če bi roboti oziroma androidi – Klara ima lase, nosi oblačila, hodi, govori, se uči – lahko čutili? Kaj pomeni biti človek in ne-zares-človek? Kje je mesto prijateljstvu, ljubezni, zvestobi, minljivosti, sočutju?

Klara je ena tistih »nekaj vmes« med lutko in robotom, namenjenih za družabnike bogatim, osam­ljenim otrokom, ki se v kastno strukturirani družbi prihodnosti šolajo od doma. Napaja se s sončno energijo; kadar sonca ni, to opazi – kot natančno opazi vse, kar se dogaja v njeni neposredni okolici, zaznave pa beleži v svoj sistem. Izbere si jo bolehna deklica Josie, ki se ji Klara brezpogojno posveti, čeprav so jo opozorili, naj ne naseda obljubam ljudi. Roman, ki ga v svojem posebnem jeziku pripoveduje prav ona, opisujejo kot prelepega, brezhibnega, »še eno mojstrovino«, značilno za Ishigurov opus, ki je, kot je bilo rečeno ob dodelitvi Nobelove nagrade, »odprl brezno pod našim iluzornim občutkom povezanosti s svetom«.