The Tiger Lillies: Trideset let glasbenega čudaštva

V ljubljanski Kino Šiška se vrača bizaren glasbeni pojav, znan pod imenom The Tiger Lillies. Zasedba ponuja obilico trupel, obešencev, pijancev, morilcev in cip, katerim se dogajajo različne stvari. Nastopili bodo danes ob 20. uri.

Zasedbo je leta 1989 ustanovil Martyn Jacques (harmonika, glavni vokal, klavir, kitara, ukulele, banjolele). V zasedbi je tudi edini ustanovni član, sicer pa sta v triu še Jonas Golland (tolkala) in Adrian­ Stout (kontrabas, spremljevalni vokali, dromlja, glasbena žaga, teremin). Z zadnjim smo se pogovarjali pred njihovim nastopom v Kinu Šiška, kjer bodo nastopili petič. Tokrat nas bodo obiskali v okviru turneje ob 30-letnici delovanja. Stouta smo vprašali, ali so člani zasedbe The Tiger Lillies kaj prispevali k temu, da je svet postal boljši kraj za življenje in smrt.


 

Smrtno resni heci

»To sicer ne, vendar so nam nekateri iz občinstva povedali, da so jim naše pesmi zelo pomagale. Nekateri preprosto uživajo v naših pesmih in dejstvu, da obstajamo. Menim, da glasba pomaga narediti življenje znosnejše, tako da je povsem naravno, da smo nekaterim pomagali in jim nekoliko izboljšali ta svet. Vsekakor je glasba The Tiger Lillies izboljšala življenje nam, članom. Imamo kar nekaj naročil za nastope na pogrebih, kar ­pomeni, da je svet resnično ­prijaznejši.«

Člani zasedbe The Tiger Lillies so kar tri desetletja s čudaškim virusom Tigerlillum vulgaris okuževali nedolžne ljudi. »Edini smisel virusa je razmnoževanje. Očitno niti nismo bili tako uspešni, saj se ni pojavilo veliko zasedb, ki bi nam bile podobne, glede na to, da smo še vedno edini. Po drugi strani smo gotovo nekoliko okužili popularno kulturo. Torej smo kot malarija, kajti ko je nekdo okužen, se lahko okužba pojavi leta kasneje. Pa še en negativen stranski učinek se pojavi po okužbi z našim virusom – skorajda popolna nesposobnost poslušati glasbo enako kot prej. To je sicer videti kot uspeh, da lahko okužiš gledališče, glasbo, vizualno umetnost in kabaret, saj zdaj ljud­je velikokrat nosijo klobuke in ­prenašajo harmonike, kar se ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja ni dogajalo. Kdo bi vedel. Morebiti bomo zares slavni šele, ko bomo že dolgo mrtvi in bomo zasluženo uživali veselo in zadovoljno posmrtno življenje,« je povedal Stout.


 

Dovolijo glasbene želje

Lani so člani zasedbe The Tiger Lillies v Ljubljani odigrali vse pesmi z novega albuma The Devil's Fairground v enakem zaporedju kot na plošči. To je precej nenavadno, saj glasbeniki na koncertih najraje igrajo svoje največje uspešnice ter dodajo dve novi skladbi. Basist zasedbe je povedal, da radi delajo drugače kot druge skupine. Tokratni program obsega večinoma pesmi z novega albuma Songs from the Gutter, ki ga še snemajo, na koncu pa bodo dodali dve do tri stare pesmi.

Po drugi strani so člani zasedbe dokaj demokratični, saj običajno po koncu koncerta dovolijo občinstvu, da v dodatku izrazi glasbene želje. »Iluzija svobode nas privlači pri kulturi. Ljudje ponavadi v dodatkih zahtevajo vedno istih sedem pesmi. Občasno nas kdo preseneti in pričakuje, da mu bomo zaigrali pesem, ki je nismo že deset let. Take se radi lotimo, da bi videli, kako jo lahko spektakularno zafušamo. Tako smo se pred kratkim v Trstu prebili skozi prvo kitico in refren pesmi Weaping Chandelier, potem pa je vse razpadlo na prafaktorje. (Smeh.) Super je, ko se dejansko spomnimo in solidno izvedemo že zdavnaj pozabljeno pesem. Radi imamo odprte konce koncertov, tako da nam glasbene želje občinstva ustrezajo.«



Zadnjih trideset let je poleg obstoja tria The Tiger Lillies zelo napredovala tehnologija. Ko so začeli, so izdajali albume na kasetah, zdaj so jim na odru v pomoč telefoni oziroma tablice, ko izvajajo svoje pesmi z zelo dolgimi besedili. Stout je v smehu poudaril, da gre posebna hvala Bogu za tehnologijo. »Ko smo začeli, smo na kasetah imeli le nekaj pesmi, ki si jih je bilo vredno zapomniti in izvajati na odru. To je čisto v redu, toda doslej smo izdali več kot 40 albumov in bi za vse naše pesmi potrebovali debelo knjigo enciklopedijskih razsežnosti. Pa še z velikimi črkami bi morala biti natisnjena in nekdo bi moral obračati strani. Tako pa je na turnejo preprosteje in lažje vzeti ipad, sicer bi bil Martyn­ s tisto debelo buklo videti kot Mojzes.«