Širom: Gradijo zvočne krajine izmišljenih svetov

Trio Širom je doma in v tujini odmevna zasedba, ki izdeluje zvočne krajine prav posebne sorte. Člani uporabljajo široko paleto inštrumentov, med katerimi je tudi nekaj njihovih unikatnih izdelkov. Zasedbo sestavljajo Ana Kravanja (violina, viola, ribab, kejčak, balafon, bendir, piščali, zvočila, glas), Samo Kutin (ikitelia, hurdy gurdy, brač, lira, zvočila, tolkala, različni predmeti, glas) in Iztok Koren (bendžo, tristrunski bendžo, balafon, gamelan, kovinski boben, tolkala, različni predmeti). Album Svet, ki speče konju cvet, na katerem je pet skladb, bodo jutri ob 20. uri predstavili v ljubljanskem Kinu Šiška.

Po drugem albumu Lahko sem glinena mesojedka iz leta 2017 se je za skupino marsikaj spremenilo, saj so prejeli veliko odličnih kritik iz tujine. Pravijo, da so bili nad odzivom zelo presenečeni. »Najbolj pa me je presenetilo, koliko za promocijo skupine lahko naredi založba, ki je poslala promocijske izvode pravim novinarjem po svetu. Naenkrat imaš namesto dveh kar petdeset recenzij iz tujine, kar je res veliko,« je zadovoljen Samo Kutin, ki dodaja, da bi si marsikatera domača zasedba zaslužila tako srečo in tak odziv.


Širom so drugi in aktualni, tretji album izdali pri mednarodno uveljavljeni založbi glasb sveta, ljubljanski Glitterbeat, oziroma pri njeni podzaložbi Tak:til. Ta je med ljubitelji drugačne zvočnosti že preverjena blagovna znamka, zato občinstvo njihovim varovancem bolj pozorno prisluhne. Prejeli so tudi precej vabil za nastope po Evropi. Na tako ugoden odziv niso bili pripravljeni, pravijo, a so bili kos množici vabil in že imeli veliko nastopov po Evropi. »Želimo si več igrati, ker pa je Iztok zaposlen, midva pa imava še druga glasbena sodelovanja, moramo nastope in turneje temu prilagajati,« pojasni Ana Kravanja.

Njihovi koncerti so nekaj posebnega tudi zaradi raznolikega inštrumentarija, ki ga uporabljajo na odru. Že s tem vzbudijo pozornost. »Ko začnemo nositi inštrumente, prav tako po koncertu, smo deležni številnih vprašanj o naši zbirki glasbil in zvočil. Malo glasbenih zasedb jih ima toliko in tako posebnih. Naj poudarim, takega inštrumentarija nimamo zaradi atraktivnosti, ampak zaradi zvoka, ki ga lahko z njim ustvarimo,« pravi Koren. Vsekakor je njihov nastop podobem obredu, že večkrat so jim rekli, da so videti kot ritual s posebno koreografijo gibov.

Pred snemanjem novega albuma so v zbirko dodali nekaj ljudskih glasbil z različnih koncev sveta, kot so balijski gamelan, narejen iz kovinskih ploščic, iransko godalo kejčak, nekaj novih piščali in kovinski boben. Kutin pa je predelal slovenski inštrument, neke vrste tamburico, v tanpuro, bolj basovski inštrument. V eni skladbi je opazen zvok hurdy gurdyja, srednjeveškega madžarskega inštrumenta.



Na vsa ta glasbila se učijo igrati sami, in čeprav vsi trije premorejo kar nekaj glasbenega znanja, pravijo, da je to marsikdaj pot v neznano in velik izziv. »Nekaj inštrumentov, ki smo jih nabavili, smo samo preizkusili, in ker v našem zvoku niso primerno zveneli, jih ne uporabljamo,« pravi Kutin. »Pa ne le inštrumente, opustili smo tudi dele pesmi ter prvo skladbo v celoti.« Marsikateri tonski tehnik pisano gleda, ko vidi na odru vsa ta glasbila. »Seveda se nas da ozvočiti, je pa nekoliko bolj zahtevno. Zelo radi imamo neozvočene koncerte v primernih akustičnih prostorih.«

Tudi tokrat so naslov albuma ter naslove pesmi sestavili iz naključnih besed. Zanimalo nas je, ali je to le še ena oblika umetniške improvizacije, umetniške svobode. »Pristop je podoben nadrealističnemu avtomatičnemu pisanju, le da mi to počnemo skupaj. Na neki način je to skupen tok misli, izraz naše sinhronosti,« pravi Koren. In dejansko je taka tudi njihova glasba.