Sinéad O'Connor: Pevka, ki si ni želela slave

Nothing Compares 2 U, skladba, ki jo je sprva zase napisal Prince, je leta 1990 takrat 24-letno irsko pevko uporniškega videza in izraza ustoličila na glasbenem zvezdnem nebu. V sredo zvečer je njena družina sporočila, da je preminila – iz množice odzivov na novico je tale naključni z družbenih omrežij zelo poveden: »Nič se ni moglo primerjati s tabo. Počivaj v miru.«

Življenje Sinéad O'Connor je bilo vse prej kot mirno. Zaznamovano je bilo s travmami, bolečino, zdravstvenimi težavami, tako fizičnimi kot duševnimi (med drugim naj bi večkrat poskušala storiti samomor, lani ga je njen 17-letni sin), in nemilostjo javnosti zaradi njenih kontroverznih izjav in potez. O svetu glasbe je nekoč dejala, da jo je skoraj uničil ter da je edino, kar ji je dobrega prinesel, denar. »Ljudje, kot sem jaz, pojemo, ker se lahko le tako sporazumevamo,« je povedala v nekem intervjuju.

Frontman zasedbe The Smiths Morrissey jo je primerjal z drugimi ikonami, ki so preminile relativno mlade (O'Connorjevi je bilo 56 let), denimo Marilyn Monroe, Whitney Houston, Judy Garland, Billie Holiday, Amy Winehouse, ter glasbeni industriji očital, da ima usta polna hvale na njen račun šele zdaj, ko je že prepozno, ni pa ji izkazala podpore, ko je bila živa in jo je potrebovala. »Bila je težavna in nemogoče jo je bilo popredalčkati, in imela je pogum spregovoriti, ko so vsi drugi varno molčali.«

Travmatično otroštvo je na njej pustilo močen pečat. FOTO: Reuters

Pesem o izgubi

Spodbudo, da se začne ukvarjati z glasbo, je dobila v popravnem domu. V šoli ni preživela veliko časa. Od neke nune je v dar dobila kitaro in knjižico z deli Boba Dylana, enega največjih navdihov v njeni zgodnji karieri. Nekaj časa je nastopala na mestnih ulicah, odkril pa jo je bobnar priljubljene irske skupine In Tua Nua, za katero je prispevala besedilo za uspešnico Take My Hand. Sodelovala je tudi s kitaristom U2 The Edgem ter kmalu zatem prvič razburila javnost s podporo irski republikanski armadi (IRA).

Poleg rocka in folk rocka je posegala tudi po drugih zvrsteh, denimo reggaeju in jazzu, ter izvajala priredbe, sodelovala z drugimi glasbeniki ter nastopila na številnih dobrodelnih koncertih. Njena največja in brezčasna popevka Nothing Compares 2 U je izšla na drugem od skupno desetih albumov I Do Not Want What I Haven't Got (1990), ki ji je prinesel štiri nominacije za grammyja.

Pesem, ki govori o zlomljenem srcu in izgubi, je leta 1984 napisal in posnel Prince, a ker je menil, da ne ustreza njegovi trenutni javni podobi, jo je predal svojim kolegom iz skupine The Family. Izšla je na njihovem edinem albumu, nikoli pa kot single. Tako rekoč plavala je v pozabi, dokler menda ni eden od njenih takratnih menedžerjev Sinéad O'Connor njene priredbe predlagal za album I Do Not Want What I Haven't Got. S skladbo se je takoj zbližala ter jo odpela čustveno in doživeto, najbrž tudi zato, ker je odražala stanje razmerja, v katerem je bila s takratnim partnerjem Fachtno O'Ceallaighom.

Pomenljiv je tudi videospot; njegov režiser John Maybury je posnel več ur Sinéadinega sprehajanja po razmočenem Parizu, nato pa spoznal, da bo video še bolj neposredno učinkoval, če Sinéad posname od blizu. Ob koncu videa, v katerem sprva poje naravnost gledalcu, nato pa spusti pogled, kot bi se nekaj v njej zlomilo, ji po licu stečeta dve solzi. Pozneje je povedala, da je jokala za mamo, in da vsakič, ko poje to pesem, misli nanjo. »Nisem vedela, da bom v videu zajokala, saj nisem jokala, ko smo jo snemali v studiu,« je pozneje dejala. »Za čustva gre, ne za note,« je o skladbi pred leti povedala na BBC 6 Music. »Verjetno imam nekaj skupnega z milijoni ljudi, ki jim je bila skladba všeč, vsi jo povezujemo z neke vrste izgubo.« Princeu njena verzija ni bila všeč, pa tudi do Sinéad se je po njenih navedbah obnašal vse prej kot lepo.

Sinéad O'Connor je sicer že s prvim albumom The Lion and the Cobra (1987) požela občudujoče kritike po zaslugi svojega ekspresivnega glasu in kompleksnosti skladb. Po I Do Not Want What I Haven't Got pa se je navdušenje javnosti nad mlado, androgino obritoglavko poleglo in se grobo obrnilo proti njej, ko je v nastopu na ameriški televiziji raztrgala papeževo fotografijo v znak protesta proti spolnim zlorabam v Cerkvi. »Borite se proti pravemu sovražniku!« Zadnji album I'm Not Bossy, I'm the Boss je izdala leta 2014.

Ženska pred svojim časom

Sinéad Marie Bernadette O'Connor – vedno je nastopala kot Sinéad O'Connor, a si je ime najprej spremenila v Magda Davitt, ob spreobrnitvi v islam pa v Shuhada' Sadaqat – je odraščala v družini s petimi otroki v okolici Dublina. V svoji avtobiografiji Rememberings (2021) je Irsko primerjala z Iranom: »Teokracija, malo manj izrazita, razmere pa enake«. Mama jih je psihično in fizično zlorabljala, nekoč jih je za vso noč zaklenila na vrt. Bila je tudi kleptomanka, h krajam, celo iz pušice v cerkvi, je navajala tudi Sinéad. Starša sta se ločila, mama pa je umrla v prometni nesreči, ko je bilo Sinéad osemnajst let. Edino, kar je dobrega na njej, je, da je mrtva, je povedala pozneje.

Travmatično otroštvo je na njej pustilo močen pečat. Čutila se je poklicano opozarjati na družbene teme, o katerih se ne govori, ali pa se govori premalo in bi se moralo (več) – spolne zlorabe, duševno zdravje, nasprotovanje Cerkvi, vojna, pravice žensk itd. –, obenem pa je dvigala prah z impulzivnimi objavami na družbenih omrežjih in presenetljivimi dejanji, kakršna so bila posvetitev v prvo duhovnico neke katoliške ločine, razglasitev, da je lezbijka (potem je to delno zanikala), spreobrnitev v islam. Zaradi zdravstvenih težav je dvakrat prekinila kariero, prvič je bilo to leta 2003, ko je napovedala, da bo spremenila poklic in živela normalno življenje.

Nothing Compares 2 U je leta 1990 takrat 24-letno irsko pevko uporniškega videza in izraza ustoličila na glasbenem zvezdnem nebu. FOTO: promocijsko gradivo

Dokumentarni film Nothing Compares (2022) jo ob izjavah v slogu gibanja #MeToo prikaže kot žensko pred svojim časom ter osebo, ki je dajala glas ranljivim in tistim, ki glasu niso imeli; obeleži pa tudi njene neposredne obsodbe Katoliške cerkve, irske ustave, grammyjev, ameriške himne in drugih, zaradi katerih so jo demonizirali.

Leta 2009 je edinkrat pri nas nastopila v ljubljanskih Križankah. Na koncertu, kjer je bilo po poročilih narobe vse, razen njenega nastopa, je predstavljala album Theology, ki govori o odnosu do vere. V knjigi spominov je (v navezavi na škandal s papeževo fotografijo iz leta 1992) o dojemanju sebe zapisala: »Vsi si želijo pop zvezde, vidite? Ampak jaz sem protestna pevka. Samo morala sem dati to iz sebe. Nobene želje nisem imela po slavi.«