Še vedno živi kot na faksu

»Rekla sem si, da grem vsaj še enkrat k Mefu na kavo v Izolo,« je dejala gospa v bifeju Pri kralju, ki je tik pod domovanjem kantavtorja, tekstopisca in novinarja Draga Misleja - Mefa. Ta se je ravno ustavil pri njeni mizi. V tem delu Izole je ves čas živahno, po Mefovih besedah je še posebno prijetno med turistično sezono, ko na promenadi pripeka sonce, tu, le korak stran, pa se hladijo v senci. Sogovornik je sicer kritičen do slovenske glasbene scene, predvsem pa do medijev, ki po njegovem sledijo golim potrošniškim ciljem.
 

Napovedali ste nov album, pospešeno ga pripravljate, a kot ste dejali, še ni dorečeno, v kakšni sestavi boste na njem igrali oziroma s katerim bendom.

To ni bendovski album, to je album, ki nastaja v studiu. Tako sem se navadil delati z Andreo Flegom: jaz zaigram pesem na kitaro in on pripravi nekaj predlogov, kako si je zamislil podobo pesmi. Ko to imava, pa razmisliva, kdo bi to najbolje zaigral in na kateri inštrument. Iščeva med znanci, ki jih je kar precej, v prvi vrsti med tistimi, s katerimi igramo skupaj v katerem od bendov. Mlajša zasedba je električna – Marko Tomič, Jaša Hedžet, Gregor Brajkovič in Eva Brajkovič. Akustični pa smo mi trije veterani iz NOB (narodnoosvobodilni bend), z Armandom Šturmanom in Gorastom Radojevićem. Prihajajo tudi glasbeniki od zunaj, recimo Tržačana Matteo E. Basta in Giorgio Biselli. Poleg tega se mi je pri eni od pesmi, ki govori o migrantih, pridružil mladinski pevski zbor s koprske glasbene šole, pesem o Pineli pa bo verjetno zapel moški zbor Izola. Tako bo nastalo 16 pesmi in vse, kar jih bo povezovalo, bo moj počeni glas.

Ostajate pa pri primorsko-istrski navezi?

Ja, zelo naša, zelo domača. Sploh razmišljam o tem, da bo treba nekaj narediti za primorsko glasbeno sceno, saj opažam, da izginjamo z nacionalnih radijskih programov. Verjetno tudi zato, ker vsak dela zase, pa bi si v resnici morali pomagati in se podpirati med seboj. S tem ne mislim samo na glasbenike, ampak tudi na naše medije. Brez medijev si pač obsojen na garažo ali v najboljšem primeru na alternativo oziroma undergound. Če pa bi rad kaj več, si brez medijev nemočen. Dobro, da imamo Radio Koper, kjer še slišimo našo glasbo, zasebne postaje pa, razen Alpskega vala, sprejemajo diktat tujih založb in njihovih »poturic« pri nas.

O odnosu nekaterih domačih medijev do domačih avtorjev in izvajalcev veliko pove primer, ko smo nedavno hkrati predstavili novi album skupine Second chance blown, izid knjige o skupini Deseti brat in napovedali izid mojega albuma in albuma kitarista Elvisa Šahbaza, pa iz dvajset metrov oddaljene televizijske hiše ni bilo nikogar, tako kot ne na predstavitvi novega Anikinega albuma.

Zakaj mislite, da se glasbeniki ne morete prebiti v medije?

Zase tega gotovo ne morem trditi, ampak jaz nisem pravo merilo. Nedavno sem bil v Ljubljani na premieri muzikala Nune v akciji. Nihče z nacionalke ni prišel. Saj vendar v Sloveniji ne nastaja toliko muzikalov, da bi jih kar tako prezrli. Če ne bomo sami sebe promovirali, ne bomo prišli nikamor. Mislim, da je kriva nevednost, potem osebni kriteriji, lahko pa čisto izključujoča logika – pri kateri založbi je kdo snemal in podobno. Ponavljam, ne gre zame. Vprašanje je, kako naj pri logiki urednikov, da je treba spremljati predvsem ljudi z rejtingom, prodrejo mladi, neuveljavljeni avtorji in izvajalci. Dandanes jih nihče nikamor ne povabi, niti ne promovira, klubi pa so se večinoma zaprli. Nam je bilo bistveno lažje.

Tukaj na Ljubljanski ulici, kjer se pogovarjava, je pogosto živahno. Zdi se, da zato, ker vi tu stanujete.

Ta ulica je prijazna, sploh poleti, ko je, v nasprotju s Sončnim nabrežjem, prijetna senca. Tukaj se ljudje pogovarjajo, vsi se pozdravljajo, znani in neznani. Če ugotovimo, da se recimo v soboto nič ne dogaja, si rečemo, dajmo, naredimo nekaj! Poleg tega, da imamo poleti tu kakšnih petnajst koncertov in decembra sedem, organiziramo še šalšijado, bazilikijado, golažijado … Pazimo pa, da se do desetih vse konča. No, razen izjemoma, ko pridejo kakšni Ana Pupedan. Nismo pa do zdaj dobili še nobene intervencije.

Ste tudi izolski občinski politik, vodite občinsko svetniško listo Izolani, s tednikom Mandrač pa ste obenem kronist tega kraja.

Bil sem dokaj mlad odgovorni urednik slovenskega programa na Radiu Koper, potem odgovorni urednik koprske televizije, bil sem sekretar obalne SZDL, direktor Primorskih novic, ampak to je bilo še v starih časih in zato imam zdaj 800 evrov penzije. Meni je kul, če bi imel 1500 evrov, bi bilo čisto isto – no, če bi imel manj, bi bilo že težje.

Mandrač nikoli ni dobil niti evra občinske podpore, res je, da smo imeli občinske uradne objave, a smo jih dobili, ker smo bili najcenejši ponudnik. Prejšnji župan Igor Kolenc mi je, ko sem prvič prišel do njega, takoj napovedal, da ne bomo imeli več uradnih objav, ker da je to za občino predrago. Naslednji dan sem kot občinski svetnik podal odstopno izjavo, potem smo kot edini v Sloveniji imeli nadomestne volitve za enega občinskega svetnika. Takrat so mi očitali, da sem občini nakopal stroške, a sem jih potolažil, da sem pravzaprav pomagal tistemu, ki je tiskal glasovnice in je iz Izole, volilnim odborom, v katerih so bili Izolani, denar se je obrnil znotraj Izole. Le izvoljen je bil namesto mene nekdo, ki je vso gonjo zaradi javnih objav sploh začel. No, občina je potem začela izdajati svoje glasilo, Bobnič, ki je štirikrat dražji.

Vemo, da so težki časi za tiskane medije. Kako vam uspe izdajati tednik, ki pokriva samo dogajanje v tako majhnem mestu, kot je Izola?

Če nimaš zaposlenih z velikimi sindikalnimi zahtevami, če so pripravljeni, kadar je treba, delati tudi ponoči, da časopis izide, se da. Ampak to je mogoče samo v družinskem podjetju. Tudi druge stroške je treba zminimalizirati. Bili smo že tik pred tem, da končamo, ker smo imeli prevelike stroške s tiskom. Čisto po sreči pa smo izvedeli za laserski tiskalnik, s katerim je mogoče tiskati tako velikost in naklado, kot ju imamo. Ravno takrat se mi je izteklo neko rentno zavarovanje in smo kupili ta stroj. Z njim smo si stroške znižali za 70 odstotkov. Spet smo se postavili na noge in delamo naprej.

Kaj pa povsod opazen upad naročnin?

Naročnine presenetljivo ne upadajo. Nekatere starejše naročnike žal izgubljamo, a se dogaja celo, da prihajajo njihovi otroci in povedo, da če so bili njihovi starši naročeni, bodo pa še oni naprej. Svojim naročnikom smo res hvaležni! Poleg tega nam je Vito (Divac, op. p.) priskrbel barvni stroj, kupili smo tudi stroj za vezanje knjig – če potrebuješ knjigo, prinesi tekst in ti jo bomo v treh dneh natisnili, ne ravno v tisočih, ampak v nekaj deset do sto izvodih. Potem pa to ponovimo. Specializirali smo se tudi za druge stvari, vezane na tisk, vključno z majicami in podobnim.

Torej ni vsa prihodnost v digitalizaciji?

Ko so me ob neki priložnosti vprašali, kako si predstavljam Mandrač čez trideset let, sem pomislil, da tako kot single vinilko – to ni nekaj, kar je najbolj prodajano, ampak tisti, ki jo ima, je je vesel. Kot nekakšen butični izdelek. Za zdaj pa nam gre. Ljudje imajo še vedno radi zjutraj ob kavi časopis, v katerem preberejo lokalne novice. Potrudimo se tudi, da ne ponavljamo tistega, kar lahko preberejo drugje.

Kako kot kritično oko gledate na življenje v Izoli?

Trenutno je največja nevarnost, da bi se Izola spremenila v Piran ali v center Ljubljane. Težava sta množično oddajanje sob in nakup stanovanj za počitniške namene. Načrtno bi bilo treba poskrbeti za stanovanja za mlade družine in tudi na nacionalni ravni sprejeti kakšne omejitve za oddajo stanovanj v mestnih središčih, kar nekatera evropska mesta že počnejo. Ko enkrat mesto naselijo vikendaši, ki jim je všeč živeti med domačini in ribiči, počasi ugotovijo, da ni več ne prvih ne drugih, in postane brezveze še njim. To je nekaj drugega, kot če se nekdo iz drugega dela Slovenije za stalno preseli sem in tako dejansko obogati prostor.

Kaj pa vi, ali se vam je, čeprav še vedno hodite po koncertih in snemate albume, kaj spremenilo življenje, odkar ste se upokojili in postali nono?

Nič se ni spremenilo. Še vedno živimo kot na faksu. Z ženo Marjeto sva skupaj že od takrat, zdaj sem dobil še nekdanjega poluradnega cimra Vita Divca. Na faksu smo se menda zmenili, da se, ko bomo šli v penzijo, dobimo v Izoli – in smo se.