Rade Šerbedžija ima trmast pogled, uperjen naprej

Večplastni umetnik Rade Šerbedžija ne miruje. Ob začetku pandemije pred letom je dvigal moralo s posnetki svojih pesmi in poezije, vmes je posnel tudi nov album Ne okreći se, sine. Predstavil ga bo danes ob 20. uri na prvem spletnem koncertu na platformi Entrio.hr. Z njim smo se pogovarjali o novem albumu, Bertu Sotlarju, sodelovanjih, umetnosti, Tomažu Pandurju in novostih, ki jih pripravlja ­njegova družina.

Pred kratkim ste izdali album Ne okreći se, sine, poimenovan po filmu enega od najboljših jugoslovanskih, hrvaških filmov z Bertom Sotlarjem v glavni vlogi. Kaj vam pomeni ta film?

Vsem, ki smo gledali ta krasni film, je ostala v spominu scena na koncu, ko Bert Sotlar umira in vpije svojemu majhnemu sinu, naj beži in naj se ne ozira. Ta metafora je tudi moje sporočilo vsem mladim generacijam, ki prihajajo, naj se ukvarjajo s svojim življenjem, ne z življenjem svojih očetov, ter naj zgradijo boljši in srečnejši svet.
 

To pesem ste napisali že leta 1989.

Da, pesem je res nastala takrat. Za glasbo je poskrbel Gabor Lenđel, ki je bil z Davorjem Rokom glavni skladatelj v gledališču KPGT, ki smo ga ustanovili z Ljubišo Ristićem. Na kitari me je spremljal legendarni Damir Dičić, ki je bil eden izmed svetovnih jazz kitaristov in je igral z Boškom Petrovićem. Jaz sem pa napisal besede.
 

Skladbe za album ste snemali v različnih studiih z različnimi glasbeniki. Očitno nimate težav z igranjem različnih glasbenih vlog v različnih pesmih?

No, jaz niti nisem glasbenik, malo igram kitaro. Tako da je normalno, da sodelujem z različnimi glasbeniki. Veliko sem koncertiral s prijateljem Juretom Ivanušičem, ki me je spremljal na klavirju in nato z različnimi orkestri. Album Orihi, orihi sem naredil z rockovsko zasedbo Livia Morozina ter dva odlična albuma z izjemnim kitaristom Miroslavom Tadićem. Za drugi album je angažiral ameriške glasbenike, med njimi je bil tudi Roy Estrada, nekdanji basist legendarnega Franka Zappe.

​Nastopal sem tudi s kitaristom Vlatkom Stefanovskim, veliko sem se družil in nastopal z Vladom Kreslinom, pa tudi s Sašo Lošićem. Tu je še sin Danilo, ki je najpogosteje nastopal z mano v kombinaciji z Ivanušičem. Pred desetimi leti sem začel sodelovati s skupino Zapadni kolodvor, ki jo sestavljajo vrhunski hrvaški glasbeniki, s katerimi še vedno nastopam. Oktobra bomo spet prišli v Cankarjev dom.
 

Skupaj z Darkom Rundekom zapojete pesem Na nešto me podsječa taj grad, ki ima močno čustven naboj nostalgije po domu. Oba imata izkušnjo življenja v tujini.

 
Darko je bil moj študent, študiral je režijo na zagrebški gledališki akademiji. Nato sva skupaj naredila nekaj predstav. Sodeloval je tudi v našem gledališču Ulysses. Skratka, odlično se razumem z njim in se veliko druživa. Zato sem vesel, da sva to pesem posnela, ker mi jo je napisal konec osemdesetih. Takrat sem jo posnel skupaj z Arsenom Dedićem, sedaj pa sva se odločila, da jo midva zapojeva.

Očitno vam je težko živeti brez Arsena Dedića. Z Gabi in Matijo Dedićem ste posneli pesem ­Otkako te ne volim.

Arsen je bil car, vsi smo se učili od njega. Imel je neko popolnoma novo senzibilnost, ki se je v Jugoslaviji pojavila v šestdesetih letih, in bil je velika glasbena avtoriteta v nekdanji državi. Bil je tudi eden od najboljših hrvaških pesnikov in v čast mi je, da je bil moj prijatelj.
 

Njegova je tudi pesem New York, ki ste jo posneli z enim od najboljših svetovnih kitaristov Miroslavom Tadićem, s katerim pogosto sodelujete.

Da, res veliko sodelujem in se družim z Miroslavom. Njegova talent in glasbeni genij me vedno znova silita, da skačem po lestvi do višine, o kateri sem mislil, da je ne bom nikoli dosegel. Na album sem dal Arsenovo pesem New York, ki je polna žalosti, obupa in osamljenosti, klavstrofobična situacija, ki dobro ponazarja aktualne pandemične čase.
 

Najbolj čustveno pojete balado Šeherezada, ki ste jo napisali za režiserja Tomaža Pandurja.

Da. Začutil sem, da moram napisati to pesem za našega Tomaža, ki je bil res genialni režiser in tako čudovita oseba. Genialno bi bilo, če bi genija, ki sta izvajala in ustvarjala glasbo za njegove igre, pevec Boris Benko in pianist Primož Hladnik, prevedla to mojo pesem v slovenščino in jo izved­la ... To bi bilo res super ...
 

Posebej za vas je pesem Govorila je tako tiho, tiho, tiho napisal Damir Urban, eden od najboljših hrvaških glasbenikov.

Damir mi je zlezel pod kožo, najprej s čudovito človeško naravo in nato z resnično globoko in briljantno umetnostjo. Damir je človek, ki zmore vse. Obožujem pesem, ki jo je napisal zame, mislil sem, da je ne bom mogel nikoli zapeti. Zdaj pa mi je dobro legla in uživam, ko jo pojem.
 

Album boste predstavili na prvem virtualnem koncertu. Spremljala vas bo zasedba Zapadni kolodvor in nekaj gostov. Od kod boste prenašali koncert?

Koncert bomo predvajali iz majhnega studia založbe Croatia Records v Zagrebu. Na platformo Entrio.hr se je treba povezati najmanj petnajst minut pred koncertom, da se pravočasno opravijo formalnosti, nato pa se pogledamo in poslušamo.

Na pandemijo ste se odzvali s pesmimi in poezijo prek facebooka. Niste hoteli zapustiti občinstva?

Da. Pravzaprav je to bila ideja moje žene Lenke, da bi v času epidemije snemala videoposnetke poezije in pesmi ter tako olajšala težke dni občinstvu. Posneli smo več kot petdeset videov. Ni bilo lahko, vendar sem užival, jaz z Lenko in hčerko Mimi, ki je bila naša glavna snemalka in montažerka.

Odzivi ljudi, ki so mi pisali tako čudovita sporočila, so bili ganljivi. Zdi se, da nas je poezija združila bolj kot kdaj prej ... Zdaj se priprav­ljam, da bom spet posnel nekaj novih videoposnetkov.
 

Zanimiva je bila pesem Moon River, ki ste jo zapeli s hčerko Milico.

Da. Moja mala Mimi je čarovnica. Piše in poje svoje pesmi. Čez dva meseca bo končala glasbeno akademijo v Liverpoolu, ki jo je ustanovil Paul McCartney. Ko se bo vrnila, bomo skupaj posneli še kakšno pesem. Kmalu bo v Londonu posnela svoj prvi album.
 

Pred kratkim smo izgubili dva velika umetnika iz našega skupnega jugoslovanskega kulturnega prostora, Miro Furlan in Đorđa Balaševića. Težko je, ko odhajajo tako veliki ljudje, kajne?

 
Da. Ta tehnica je vse več velikim umetnikom in čudovitim prijateljem odtehtala njihov čas.
 

Gotovo pogrešate živo občinstvo. Verjetno jo boste imeli v svojem poletnem gledališču Ulysses, ki ga bo vodil vaša žena Lenka.

 
Upam, da bo ta situacija s korono kmalu postala znosnejša in da bomo lahko to poletje igrali svoje predstave na Brionih. Spet bomo imeli Kralja Leara, ki ga igram že deset poletij, imeli bomo tako Antigono kot Kdo se boji Virginije Woolf in nekaj zanimivih gostovanj. Seveda bo tu še moj koncert in koncert Damirja Urbana ter še nekaj študentskih predstav in nekaj koncertov. Lenka pripravlja tudi svojo novo predstavo, katero, bomo pa objavili kmalu.
 

Nazadnje sem vas videl na odru predlani ob premieri Kdo se boji Virginije Woolf, s katero ste navdušili občinstvo. Na Mali Brijun pride precej slovenskega občinstva, mar ne?

 
Slovensko občinstvo je naš gledališki festival prepoznalo kot svoj festival in na naše predstave prihaja v velikem številu. Tega sem izjemno vesel, saj so Slovenci že od nekdaj imeli najboljše gledališče na območju nekdanje Jugoslaviji in prefinjen umetniški okus. Upam, da bo Radko Polič imel dovolj moči, volje in časa, da nas obišče tudi to poletje. Vsi pa bomo pogrešali Dušana Jovanoviča, od katerega smo se učili vse o gledališču in življenju.