Punk je lahko tudi dobra vzgoja

S kalifornijskimi neuničljivimi Bad Religion je festival Punk Rock Holiday postavil piko na i razgretemu tednu na sotočju Tolminke in Soče, čeprav je nesporen presežek že festival sam po sebi. Prireditelji ga želijo še bolj približati slovenskemu občinstvu, ki je v manjšini, saj vstopnice pred njimi razgrabijo uporniki z vsega sveta.
Bad Religion so dočakali vrnitev na oder pod kostanjevimi drevesi, potem ko so bili tam na krstni izvedbi Punk Rock Holidaya leta 2011. Od takrat je festival doživel nadgradnje, ameriška skupina pa še vedno želi s harmoničnim, a glasnim, pristopom spreminjati svet na bolje – brez postanka in kompromisa od leta 1980, s šestnajstimi studijskimi albumi in milijoni prodanih plošč.

Vendar nepoznavalec tega glasbenega žanra med ponedeljkom in petkom, med popoldnevom in nočjo, skorajda ne bi opazil razlike v obiskanosti pod odrom, ne glede na to, kako zveneče ime je garalo na odru. Obiskovalci so rajali, vpili, se metali z odra, se nosili po rokah pa še malo vpili, rajali, vpili ... Ločnice med odrom in prizoriščem ni bilo in to sožitje med skupinami ter občinstvom je takoj opazno in morebiti vredno več od glasbe same. Vsi so bili enaki, kar je ena izmed osnovnih punkovskih idej.

»Lani je ograja malce zamorila vzdušje, zato je bil naš pogoj, da je tudi za Bad Religion ne bomo postavili. Agent mi je povedal, da brez ograje skupina ni igrala že trideset let. A je na koncu privolila,« je bil zadovojen vodja festivala Andrej Sevšek.
Približno šestdeset skupin se je zvrstilo na dveh odrih, tretjega so letos postavili za akustične seanse. No Fun At All, Mad Caddies, Satanic Surfers, Beatsteaks, Lagwagon, Bad Cop/Bad Cop in rojaki Talco – no, resda še iz časov Beneške republike – so naelektrili ozračje do punkerske nirvane.

Ob tem ne smemo pozabiti na slovenski prispevek na čelu s skupinama Happy Ol' McWeasel in Elvis Jackson. »Tujcem radi pokažemo, da tudi v Sloveniji obstaja kakovostna punkovska scena. Ne vem sicer, do kod lahko sežemo, zato me zelo zanima odziv, če se bodo komu odprla vrata. To je tudi namen tega festivala,« je dejal Sevšek.

Festival nad imeni skupin

Klasični koncept z največ šest tisoč obiskovalci in programska zasnova ostajata nespremenjena. Lani so prireditelji dosegli višave z zasedbo The Offspring, ki je v komercialnem smislu poleg skupine Green Day najbolj zveneče ime punkovske glasbe. »Ko imaš enega, logično pričakuješ, da bo prišel tudi drugi. Tega si niti ne moremo privoščiti. The Offspring so bili tukaj trikrat pod ceno,« je pojasnil. Vendar trik ni v denarju, je poudaril in dodal: »Green Day bi povabili, če bi skupina pustila vso produkcijo in tovornjake nekje drugje, mi pa bi ji zagotovili vse potrebno za nastop. To ni nemogoče, ampak nočemo se ukvarjati s kapricami in prevelikimi produkcijami. Pogoje, ki jih ponujamo, morajo zasedbe sprejeti, in ne obratno. V nasprotnem primeru si zakompliciramo vse skupaj. Že Offspring so bili na meji.«

Spremembe bodo sledile z nakupom kart, ki so jih oboževalci festivala razgrabili dve leti zapored v desetih urah – ko prireditelji niso objavili enega samega imena nastopajočih. »Rekordov ne bomo več podirali, ker si na festivalu želimo več Slovencev. Ti pa ne kupujejo kart skoraj leto dni prej,« je dejal. Tako so jih omejeno število prodali med festivalom, nekaj jih bodo jeseni, glavnino pa vendarle spomladi.

Punk kot vzgoja

Nad uspehom festivala je navdušen Dave Pollack, menedžer in eden izmed glavnih »krivcev« za razmah punkovske scene v Evropi od zgodnjih osemdesetih let naprej. Svojčas je skrbel tudi za The Offspring, Green Day, NOFX, Bad Religion, Rancid in na desetine drugih imen. Pravzaprav je bil eden izmed prvih, ki je izrekel zdaj že nekoliko prežvečen kliše, da punk ni mrtev (Punk is Not Dead).

V glasbeni industriji so mi govorili, da sem neumen, ker tako močno potiskam naprej punkerske skupine. Potem sem skrbel za tri od desetih najbolj prodajanih skupin na svetu. Ja, punk je res mrtev, sem se jim smejal,« je dejal Kalifornijec, ki od leta 1981 živi in dela v Berlinu z agencijo Destiny Tourbooking.

Začetki niso bili tako bleščeči kot kariere zdajšnjih zvenečih imen, je povedal. Po največjih komercialnih uspehih punka se je tudi umaknil h koreninam. »Slišati je bilo veliko kritik, da so se skupine prodale. In mogoče to na neki način drži. Toda tudi prvi pravi punkerski bendi so imeli komercialno podlago. Sex Pistols so že imeli oblikovalca v ozadju in podporo velike založbe,« je nastavil zrcalo. Razvoj punka je enostavno razvoj časa, je dejal in dodal: »Danes nekateri še vedno živijo nekdanje punkersko življenje, večina pa ne več. Ideje proti nacizmu ali seksizmu, na primer, pa ostajajo.«

Morebiti je lahko punk tudi dobra vzgoja. Na festivalu ni malo otrok. Julian in Katrin iz Hamburga sta s seboj pripeljala 17-mesečno Almo. »Ko bo odrasla, bo seveda razmišljala s svojo glavo. Vsekakor pa z vzgojo proti rasizmu, homofobiji in sovraštvu ne morem udariti mimo.«