Ocenjujemo: Lana Trotovšek in Maria Canyigueral

​Film Toma Stopparda Rosencrantz­ in Guildenstern sta mrtva iz leta 1990 odpre prizor meta kovanca. Ta vsakič pade enako, zato Gary Oldman v vlogi Rosencrantza (ali mogoče Guildensterna, v filmu ni jasno, kdo je kdo) neštetokrat ponovi isto besedo: heads oziroma cifra.

In ker v filmu izid meta kovanca nikoli ni tails (mož), je igralec porinjen v neskončno repeticijo zgolj ene besede, ki ima vsakič nov pomen. Smisel besede je spremenjen, ne da bi spremenili besedo. Vsakič novo preobleko nosi ton oziroma način njene izgovarjave.

Podobno bi lahko rekli o Beethovnovi glasbi. Motivi, ki gradijo tkivo njegove glasbe, se sprva pojavijo znotraj večje celote, recimo glasbenega stavka, potem se počasi osamosvojijo in pogosto na koncu razpadejo ter so reducirani na svoje bistvo. Luščenje motivnih plasti gre včasih tako daleč, da Beethovnu ostane en ton kot vodilno glasbeno gradivo. In tak oluščen motiv, jedro motiva, se ponovi neštetokrat, a nikoli popolnoma enako.

In tako kot Stanislavski prisili igralce, da – odvisno od kontek­sta, v katerem je stavek izrečen, in od vseh podtalnih pomenov, ki jih nosi – spreminjajo intonacijo glasu, tako tudi Beethoven sili glasbenika ali glasbenico v iskanje različnih zvočnih gest znotraj istega glasbenega materiala.

Ravno takšen pristop sta ubrali slovenska violinistka Lana Trotovšek in španska pianistka Maria Canyigueral v treh koncertih, posvečenih Beethovnovim violinskim sonatam. Od 3. do 6. avgusta sta na treh večerih v Viteški dvorani Križank v okviru Ljubljana Festivala zaigrali vseh deset Beethovnovih sonat za violino in klavir.

Iz večera v večer smo po eni strani sledili skladateljevemu kompozicijskemu razvoju od njegove mladosti do konca srednjega ustvarjalnega obdobja. Po drugi strani so bili koncerti koncipirani kot dvojna gradacija napetosti: vsak koncert je bil, prvič, zasnovan kot počasno stopnjevanje čustvene in energijske napetosti iz skladbe v skladbo z viškom v sklepnem delu večera. Drugič pa je vsak naslednji koncert prinesel čedalje bolj kompleksno glasbo vse večje izraznosti.

Poleg tega je sopostavitev skladb na vsakem posameznem sporedu odsevala natančen premislek: tako je bil ponedeljkov koncert posvečen sonatnim parom. Sonati številka ena in tri spadata v isti opus (op. 12), medtem ko naj bi sonati številka štiri in pet bili še en par, toda zaradi založniške napake sta postali dva ločena opusa (op. 23 in op. 24). Torek so zaznamovale tri sonate v A-durovi tonaliteti­ (št. 2, 6 in 9). Na četrtkovem sklepnem koncertu smo lahko slišali dve sonati v G-durovi tonaliteti (št. 8 in 10) in eno v (sub)dominantni tonaliteti (št. 7, c-mol) glede na prvi dve.

Če si dovolim še en kratek diskurzivni ekskurz: če je hamletovsko vprašanje biti ali ne biti, je vprašanje v Beethovnovem letu igrati ali ne igrati. Kajti koga zanima še ena povprečna, zdolgočasena izvedba ene od simfonij? Za koga so vsi ti aranžmaji, priredbe, proslave in izumetičene izvedbe skladateljskega genija, ki ga pretvarjamo v kapitalistični kič? No, Lana Trotovšek in Maria Canyigueral sta ponudili drugo pot.

Njuno nepozabno igranje nam jemlje dih. Njunemu muziciranju sledimo kot najbolj napeti kriminalki. Po eni strani krvava strast, po drugi sama milina. Ne glede na to, ali se soočata z duhovitim, lahkot­nim, temačnim, nežnim, spevnim, poskočnim, liričnim, klasičnim, romantičnim … Beethovnom, ponudita aristokratsko elegantno, bistroumno, a vselej nevihtno živo izvedbo.

Glasbenici nas nagovorita s konsistentnim monologom, ki ponuja celo paleto zvočne izraznosti, dobesedno spregovorita skozi svoj inštrument. Hkrati v nenehnem dialogu, iskanju vprašanj in odgovorov, gradita homogeno zvočno sliko, ki z istočasno mehkobo in ostrino zareže v poslušalčeve/poslušalkine obrambne ščite in nas sooči (si bom dovolila to nedefinirano besedo) z boleče Lepim.

Onidve nista stranski vlogi še ene tragedije, temveč novi protagonistki na vzburljivem glasbenem odru. V morju povprečja, v morju glasbenega mrtvila, nebivanja, Lana Trotovšek in Maria Canyigueral izenačita igranje z bivanjem. Igrati postane biti.
Ivana Maričić