Ne nosi peska na plažo

»Tukaj so vsi tako velikodušni,« je med odmorom pred glasbeno šolo Frana Koruna Koželjskega razmišljal Pasquale, mladi pianist, ki se je po glasbene lekcije v Velenje za teden dni pripeljal iz Belgije. »Danny Grissett, mentor za klavir, mi spreminja življenje,« se je zamaknjeno zazrl v daljavo in dodal, »in ta zrak tukaj! Spat greš ob dveh zjutraj in vstaneš čez pet ur, pa si kot prerojen.«

Pasquale je eden od petinšestdesetih udeležencev Kreativne jazz klinike Velenje, ki jo četrto leto zapored v rodnem kraju organizira saksofonist Jure Pukl z zavzeto velenjsko ekipo iz Max kluba. Glas o delavnici oziroma »kliniki« se je razlegel daleč prek naših meja. Letos so priromali v Velenje Hrvati, Srbi, Nemci, Skandinavci, Angleži, celo Portoričan in Tunizijec. Vsako leto je med svetovno znanimi glasbenimi imeni nekdo nov, ki privabi številne slušatelje. Bobnarji Jeff 'Tain' Watts, Howard Curtis in Han Bennink, poleg njih pa še vzhajajoč čikaški vibrafonist Joel Ross so poskrbeli, da je Velenje utripalo v ritmu metropole. Watts je za nekaj časa postal srce Big Banda RTV ter poganjal koncerte s tremi tenorji (Jure Pukl, Lenart Krečič in Tadej Tomšič), ki so se predstavili v ljubljanskem SiTi Teatru in velenjskem Domu kulture.



»Načeloma se učitelji menjajo po treh letih, a se nekateri učenci kljub temu vsako leto vrnejo na delavnico,« je povedal Pukl, ki izbira sodelavce po znanju, nezanemarljiva sta tudi njihova energija in angažma na delavnici. »Pomembno se mi zdi, da se tudi zunaj učilnic razvije dogajanje, scena, in da mentorji prispevajo k temu,« je povedal Pukl.

Na večernem jam sessionu se je pokazalo, o čem je govoril. Priznani ameriški trobentač Peter Evans, ki je cenjen v krogih tako imenovanega svobodnega jazza, se je na odru Max kluba pridružil učencem in z njimi zaigral bluesovski standard.­ Priložnost, da si nadobudni glasbenik deli oder s takimi mojstri, se ne skriva ravno za vsakim ovinkom. Zato je to neuradna šola skromnosti, resnosti in odgovornosti do glasbe.


 

Ne jazz ne džjez, ampak glasba

»V tem tednu se ne oziramo na žanre, stile, preference in razlike med jazzom in džjezom, ki jih nekateri radi poudarjajo, ampak igramo glasbo,« je žanrsko pester cvetober profesorjev komentiral Pukl. »Naj si na tem mestu izposodim razmišljanje legendarnega saksofonista Garyja Bartza, ki ne verjame v improvizacijo kot izbruh nepripravljenega, nenačrtovanega in nenamernega delovanja. Pravi, da improvizira le, ko naredi napako in jo skuša popraviti, sicer pa kot glasbenik resno načrtuje, se pripravlja, vadi, študira in dolgo meditira, da bi vse to znanje v danem trenutku strnil na odru v spontano kompozicijo.«
Te besede so se materializirale v petek zvečer.

Komaj je ostalo kaj časa za večerjo, že so učenci zdrveli v velenjsko galerijo, da bi v polne možgane poskusili stisniti še nekaj glasbe. Izčrpanost po tednu dni intenzivnega učenja je bila tista evforične vrste, ki te navda z energijo in ti ne pusti spati. Za bobne je sedel Han Bennink, legenda nizozemske svobodne improvizacije oziroma spontanega komponiranja. Z vmesnimi vpadi Petra Evansa, Jureta Pukla, Bena van Gelderja in Georga Vogla je sprostil kreativno energijo v kakofonijo zvokov, ki so se v valovih odbijali od sten, tal in stropa ter prisotne posrkali vase. Morda je mislil na nekaj takega, ko je rekel, da bi rad nekoč dosegel stanje, ko bi se med igranjem razblinil in postal oblak. Zgrabil je šop bobnarskih palic in jih z višine spustil na mali boben, da se je zaslišal raztresen rafal, sedel na tla in med pritrkavanjem s paličicami po tleh počasi legel pred bobne ter s krikom končal svoj udarni performans. Cirkuški vložki imajo v maniri gibanja fluxus svojo funkcijo, je povedal v pogovoru. »Na tleh je drugačna akustika, sicer pa moramo biti pozorni na vsak zvok, ker ima pomembno vlogo.« Učenci so tisti večer dobili pomembno lekcijo. Če do potankosti raziščeš svoj jezik, postane izražanje zabavna igra, osvobojena predsodkov in kategorij.



Han Bennink, glasbeni samouk, ki ne zna brati not in rad reče, da so zanj note manj kot mušji kakci na kosu papirja, je postal glasbenik velikega formata. »Vse je v sivi substanci naših možganov, vse melodije, vse forme. Do znanja sem prišel sam in to željo po raziskovanju poskušam vzbuditi učencem. Tako najdeš tudi pot do sebe.«
 

Iskrenost in jasnost

Osebni izraz je nekaj, kar so vsak s svojo metodo poskusili izvabiti iz učencev vsi mentorji. V odgovorih na naše vprašanje, katera modrost je v času študija zaznamovala njih in še vedno rezonira v njihovem odnosu do glasbe, se je pokazala rdeča nit. »To so gotovo besede basista Reggieja Workmana: Ne nosi peska na plažo,« je izstrelil Žan Tetičkovič, bobnar, ki živi v New Yorku ter je na delavnici poučeval glasbeno teorijo in kontrapunkt. Mladi zvezdniški saksofonistki iz Čila Melissi Aldana so dale misliti besede profesorja Hala Crooka na Berkleeju, ki jo je nekoč okregal, da je igrala mimo. »Zelo sem spoštovala njegovo mnenje in od takrat bila zelo pozorna na zvok in intonacijo,« je povedala mentorica za saksofon.



»Iskrenost in jasnost!« je basist John Clayton nekoč zabičal mlademu kolegu Joeju Sandersu. »Najprej se moraš naučiti jasno izražati, da bi lahko iskreno izrazil, kar misliš,« se je učitelj kontrabasa Sanders spomnil lekcije, ki mu je spremenila pogled na svet. Kitarist Jonathan Kreisberg pa se je spomnil anekdote, ko je prevzet z delom in likom Pata Methenyja do potankosti naštudiral njegov stil igranja ter se na šolskem nastopu na Univerzi v Miamiju pripravljal, da bo demonstriral svoje »methenyjevstvo«, ko je v prvi vrsti pod odrom zagledal svojega idola. »Sam sebi sem se zazdel butast in tam takrat opustil idejo, da bi še kdaj hotel zveneti kot kdo drug,« je povedal.

Basista in ustanovitelja založbe Whirl­wind Recordings Michaela Janischa, ki je za slušatelje pripravil seminar o zakonitostih in pasteh glasbenega biznisa, je postavilo na realna tla srečanje z legendarnim saksofonistom Leejem Konitzem. Med preigravanjem skladb pred skupnim nastopom ga je Konitz nekaj časa poslušal, potem pa pristopil in rekel, »tole zveni vse lepo in prav, ampak med koncertom si želim slišati, kar imaš povedati ti sam«. Ustvarjalnost Petra Evansa je zdramil učitelj klavirja, ki je, ko mu je Evans na uro prinesel skladbo za dve trobenti Igorja Stravinskega, rekel: »Če ti je to tako všeč, sam napiši tako skladbo«, in pahnil mladega trobentača v kompozicijsko zagnanost.



Pevko Emilio Martensson so pred »jazz policijo«, katere prezenco je občutila med študijem na glasbeni univerzi, osvobodili nasveti profesorja, ki jo je spomnil, da je jazz svobodna forma, in naj se ne ozira na meje, okvire, žanre, ampak naj zaupa svojemu­ občutku. Da je treba v jazzu razmišljati zunaj okvirov, kršiti norme in forme ter vedno iskati nove poti, je Danny Grissett prvič spoznal ob predavanju Herbieja Hancocka.



In kaj je rekel učencu Pasqualu, da mu je spremenil življenje? »Morda sem mu le pridržal ogledalo pod kotom, kot mu ga ni še nihče. Da bi resnično vedel, na kateri stopnji glasbenega razvoja si, je včasih treba pogledati izven svojega okolja. Za jazzovske glasbenike je v tem smislu ta referenčna točka velikokrat New York.« No, kdor si ne more privoščiti obiska v New Yorku, lahko prihodnje leto pride kar v Velenje.