Mož v ogledalu

Odrasla sem v MTV dobi, kjer je bil Michael Jackson kralj video dobe, njegovi videi so bili prvi kratki filmi. Njegova sporočila so bila sporočila ljubezni do planeta Zemlja, do bližnjega, do preganjanih, ustrahovanih, lačnih, deprivilegiranih otrok ... Earth Song, They Don't Care About Us.

V zadnjih desetih letih je za mano še eno intenzivno obdobje poslušanja opusa Michaela Jacksona, povezano z najlepšimi trenutki otrokovega odraščanja, in takšnih otrok je na tisoče. Pravzaprav skorajda ne poznam otroka, ki ne bi v določenem obdobju prepeval Billie Jean, se preizkusil v moonwalku, ponavljal Jacksonovih kultnih plesnih gibov. Otroci zaznavajo glasbo na čist, nedolžen način, so brez predsodkov, slišijo in čutijo. In Jackson je imel glas, ki je šel onstran vse teme, vsega strašnega, njegov glas je glas angela, njegova ustvarjalnost je primerljiva z ustvarjalnostjo genija. Njegove skladbe govorijo o sočutju do depriviligiranih, o naši brezbrižnosti, o neskončni empatiji do otrok, ki jim je vzeto otroštvo. V tem hipu ne morem iz glave spraviti skladbe Man in The Mirror: Začeti moram s človekom v ogledalu.
 
Se je kaj potrudil pogledati v ogledalu? S čim se je soočil? Se je prepoznal? Se je zavedal, kaj je storil, če je?  Si je zato moral spremeniti lastni obraz?
 
Poročilo svetovnih medijev, tako The Timesa, Guardiana, New York Timesa ...  s filmskega fesitvala Sundance, kjer se je prikazal štiriurni dokumentarec Dana Reeda, Leaving Neverland, deluje kot močan sunek v želodec.
 
»Nikoli več ne boste poslušali Michaela Jacksona na isti način kot prej. Morda ga nikoli več ne boste poslušali,« je pretresen zapisal David Ehrlich za IndieWire.
 
Nisem videla filma Leaving Neverland. Na spletu ni posnetkov. Traja štiri ure in ne pušča nobenih dvomov, pišejo novinarji in kritiki.


 
Režiser Reed je pred kamero dobil dva odrasla moška, Jamesa Safechucka (40) in Wada Robsona (36), ki sta bila takrat, ko sta se družila z Michaelom Jacksonom, dečka, in tako kot številni drugi dečki, takrat in danes, velika oboževalca njegove glasbe. Prišla sta v stik z njim, povabil ju je na turnejo, skupaj z njunima materama, povabil ju je na svoj sanjski ranč. Že po uvodnem delu je vsem, ki so film videli, jasno, da dediščina, opus Michaela Jacksona nikoli več ne bo ista, piše Guardian. Eden od pričevalcev v bližnjem posnetku strmi v kamero in govori o Michaelovih dosežkih, o tem, kako mu je pomagal – in konča stavek z »in zlorabljal me je od sedmega do štirinajstega leta«.


 
Zlorabljal ga je oralno, med spanjem, analno, mu kazal pornografske filme, mu šepetal, da je z njim prvič, da je to čudovita oblika ljubezni, ljubezni dveh duš. V dokumentarcu eden od pričevalcev v tresočih se rokah drži prstan, ki mu ga je zvezdnik dal, ko sta opravila poročni obred.
 
V kinodvorani je bilo pripravljeno medicinsko osebje, ki je nudilo prvo pomoč tistim, preobčutljivim, ki bi jih nazorne izpovedi lahko preveč pretresle.
 
»Še vedno je zame težko, da se ne krivim za to, kar se je dogajalo,« pravi James. Za seksualne usluge je dobival dragulje. Razmerje je bilo čedalje »manj nežno«, eden od njiju je moral gledati pornografske filme, drugi je užival vse več alkohola. »Prišli so mlajši dečki. Nenadoma nisi bil več tisti, posebni,« pravi James v filmu. Postajala sta ljubosumna. V videu Black or White ju je nadomestil Macaulay Culkin.


 

Skrivnosti te lahko pogoltnejo

 
Škoda je nepopravljiva. »Skrivnosti te lahko pogoltnejo,« v filmu pravi James, ko poskuša zaobjeti posledice spolne zlorabe. Oba z Wadom sta trpela za depresijo, tesnobo, samozaničevanjem; njuni odnosi so bili poškodovani. V določenem trenutku James pravi: »Ne verjamem, da čas lahko pozdravi to stvar. Samo še huje je.«
 
Tako kot pri Woodyju Allenu nisem hotela verjeti, da je na podstrešju zlorabljal najmlajšo hči Mie Farrow, njegove takratne partnerice. Nihče ni. Raje smo se zatekli v obrambo, da je Mia Farrow »nora« in je svojo hčer zmanupilirala zaradi ljubosumnosti na svojo pastorko Soon Yi.
 
Še vedno rada gledam filme Woodyja Allena, in počasi opazujem, kako moje nelagodje počasi ugaša. Podobno smo takrat, ob tožbi leta 1993 v primeru Jordana Chandlerja, ki je izzvenela z zunajzakonsko obravnavo, naredili z Michaelom Jacksonom. Pozabili smo, ker smo hoteli pozabiti. Ne on, tega ni mogel narediti on, ki je s svojo glasbo in humanitarnimi akcijami toliko naredil za otroke na svetu, in rešil toliko življenj.
 
Je – po vsem kar bomo lahko videli v tem dokumentarcu in če bo krivda dokazana – Michael Jackson pošast? Ne. Bil je poškodovan človek, ki je potreboval pomoč. Človek, ki je v svojem telesu vsak dan nosil koktejle najrazličnejših substanc, od pomirjeval do protibolečinskih pripravkov, ki so mu jih predpisali tisti, ki bi mu morali pomagati.


 
Dejanja, o katerih govorita žrtvi, so neopravičljiva, nedopustna. To, kar naj bi naredil zvezdnik, je zločin. O tem ni debate. A tako kot pri vsakem zločinu, in to ni opravičevanje, se je treba vprašati, tako kot se to sprašuje tudi Slavenka Drakulić: Mar niso vsi zločinci tudi nekogaršnje žrtve?
 
Vemo, da je bil Jackson otrok brez otroštva, otrok, ki je odraščal pod žarometi, pod pritiskom biti najboljši, in pod grožnjo nenehnih udarcev s pasom in psihčnega trpinčenja.

Detajlno o razsežnostih očetovih dejanj ne bomo najbrž nikoli izvedeli.


 

Zlorabljeni ljudje zlorabljajo

 
Jacksonova otroka ne odraščata ob svoji biološki materi, ampak v skrbništvu stare matere, tiste matere, ki je molčala, ko je opazovala, kako trpi njen sin. Veriga zlorab se nadaljuje. Nihče se nikoli ni vprašal o čustvih njune biološke matere, medicinske sestre. Dobila je denar in morala molčati. Nihče se ne vpraša o čustvih Jacksonovih otrok zdaj, ko se bo na splet usula lava psovk, zmerljivk. Najbrž nočeta, ne moreta verjeti, tako kot tega ne more verjeti in ne more sprejeti na tisoče njegovih fenov.


 
Kako lahko sovražiš svojega lastnega očeta? Kako lahko sovražiš svojega idola, ki ti je omogočil toliko čarobnih trenutkov, z njegovo glasbo je povezana tvoja osebna zgodovina ... Oboževalci Michaela Jacksona organizirajo proteste, preplavljajo družbena omrežja, pričevalcema grozijo s smrtjo.
 
»Razumem, da je zanje to težko sprejeti, zato, ker sem bil – še ne tako dolgo nazaj – sam v istem položaju,« je dejal Wade. »Kljub temu, da se je to zgodilo meni, nisem mogel verjeti. Še pred šestimi leti nisem mogel doumeti, da je to, kar je storil Michael, nekaj tako strašnega. Zato jih razumem. Takšne stvari lahko razumemo in sprejmemo samo takrat, ko smo pripravljeni. Morda nikoli ne bomo pripravljeni. Morda bomo. To je njihovo potovanje.«
 
Mislim, da je Slavoj Žižek že zdavnaj napisal, da je vse bilo vse že tam, ves čas. Že v Thrillerju, že v Smooth Criminalu opazimo dvojno naravo, dr. Jekyll in mr. Hyde. In mi nismo hoteli videti.




 
Zaverovani v podobo trpinčenega dečka, ki je želel za vedno ostati otrok.

A Neverland, sanjski park, otroško igrišče iz sanj, je za mnoge dečke postalo izvor spominov groze, zaradi česar ne bodo nikoli mogli živeti običajnega življenja.
 
Očitno je, da je bil Michael Jackson globoko poškodovan, globino njegove osebnostne motnje lahko analizirajo strokovnjaki. Mi, opazovalci od daleč, smo lahko samo slutili, a smo si, medtem, ko smo najprej sami, kot najstniki, plesali na njegove komade, nato pa skupaj s svojimi otroki, poslušali njegove pesmi, zatiskali oči. Bil je vendar »nenevaren sanjač«, »neprilagojen otrok, ujet v telo odraslega«, ki je otroke »ljubil platonsko«, ker je bila to zanj, zaradi strašnega otroštva, ki ga je imel, edina možna oblika ljubezni. Po tem dokumentarcu, pravijo vsi, ki so sedeli v kinodvorani Sundancea v Utahu, bomo težko – ne verjeli.
 
Če je karkoli, kar lahko kot družba izluščimo iz tega primera, je to spoznanje, da se veriga zlorab nadaljuje – in da moramo poiskati mehanizme, kako jo zamejiti, zaustaviti. Omogočiti žrtvam, da spregovorijo, brez strahu, da jih bodo nasilno utišali, linčali. Zanje ustvariti varen prostor. Če bi fanta spregovorila leta 1993, jima nihče ne bi verjel. Bila sta utišana, zmanipulirana, in plačana.
 
Ne verjamem, da nihče v njegovem spremstvu ni vedel, kaj se dogaja v Neverlandu in v hotelskih sobah. Ne verjamem, da katera od mater, ki so potovale na turnejah s svojimi sinovi, ni vsaj za trenutek posumila, zakaj največji zvezdnik želi, da je njena soba v drugem nadstropju, kot soba njenega sedemletnika in zvezdnika. Seveda si v najhujši domišljiji ni mogla predstavljati, kaj se v resnici dogaja. V dokumentarcu je tudi njuno pričevanje.


 
Mediji bodo zdaj polni obsodb. Še en javni linč, tokrat mrtvega človeka. Izlivale se bodo obsodbe, na drugi strani zagovor tistih, ki ne morejo verjeti. Žrtve bodo diskreditirane, domnevnega storilca bo zalila lava gnusa, žaljivk, ob tem bodo obsojevalci pozabili, da jih več ne sliši, da ga slišita njuna otroka. Splet bo gorel od obtoževalcev in zagovornikov.
 
Pred velikim škandalom s Harveyjem Weinsteinom, privilegiranim in mogočnim ni bilo mogoče dokazati krivde. Zato je gibanje #jaztudi tako pomembno. Odprlo je Pandorino skrinjico.
 
Ni opravičila za ljudi, ki izrabljajo svojo moč in v dejanja prisilijo ljudi proti njihovi volji.

Še enkrat:  ne verjamem, da v njegovem spremstvu, v krogu prijateljev ni bilo nikogar, ki ne bi vedel, kaj se dogaja. Če se že tega ni zavedal Jackson, najverjetneje pod vplivom najrazličnejših substanc, so te osebe vedele, da je to zločin. A so molčale. Ne samo zato, ker so se bale posledic. Tudi zato, ker so bile plačane za to, da molčijo.

Med njimi so najverjetneje najrazličnejši strokovnjaki, svetovalci, osebni zdravniki, psihologi, psihiatri, duhovni voditelji, osebni tajniki. Ne vem, kako so utišali svojo vest – in kaj z njo počnejo zdaj.
 
Čas je, da zakrite stvari prihajajo na površje. Morda je to dober znak. Naj pridejo, da se bodo storilci prihodnjih zavrženih dejanj, preden bodo storili nepopravljivo dejanje, soočili s svojimi demoni in poiskali pomoč.
 
***

Ostaja še tisto večno vprašanje, kako lahko ločimo ustvarjanje od umetnika. Je ustvarjalnost nekaj, kar prihaja iz drugega vira in nima nič opraviti z biografijo, z dejanji ustvarjalca? Vprašanje, na katerega še vedno ne bom našla pravega odgovora.
 
Edvard Limonov, od takrat ko je streljal na prebivalce Sarajeva, zame ne obstaja ne kot umetnik ne kot človek. Knut Hamsun bo kljub njegovi simpatiziranju z nacizmom ostal velik pisatelj. Eden največjih filmskih režiserjev Elia Kazan, ki je McCarthyjevi komisiji dal zloglasni seznam tistih, ki so simpatizirali s komunistično partijo. Veliko jih je – velikih umetnikov, ki so delali velike napake. Zaradi njihovih dejanj so uničena prenekatera življenja.

S filmom je na zgodovino popa legla senca, ki jo bo nemogoče izbrisati.

Kdaj lahko ločimo umetnost od demonov tistega, ki jo je ustvaril. Jo res lahko? Ne vem. To je intimna odločitev vsakega od nas.