»Mogoče sva dajala vtis, kakor da nama je vseeno, vendar nama resnično ni«

Slovenska predstavnika na Evroviziji Zala Kralj in Gašper Šantl sta za Delo iz Tel Aviva odgovorila na nekaj vprašanj, današnji odgovori pa so povsem nasprotni od njunih včerajšnjih prvih izjav.
 

Sinoči se je zdelo, da vama je vse skupaj, tudi pozornost, precej odveč. Dejala sta, da se bosta tudi v prihodnjih dneh čim bolj otepala intervjujev. Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj sta se sploh prijavila na Emo in s tem v tekmo na Evroviziji? Bi morda raje videla, da bi včeraj izpadla?

 
Nikakor ne, največ na svetu nama pomeni, da se najina pesem dotakne ljudi in da jo lahko še enkrat predstaviva na tako velikem odru. Tudi vso svojo energijo sva usmerila v najin nastop, in ker sva si močno želela, sva se tudi uvrstila v finale. Dala sva vse od sebe. Za nama sta dva polna dneva priprav, res sva utrujena in na trenutke negotova, kako bo celoten nastop sploh videti.

Ampak na to pozabiva, ko prideva na oder in zapojeva. Mogoče sva bila včeraj malce nerodna in sva dajala vtis, kakor da nama je vseeno, vendar nama resnično ni. Nisva imela časa razmisliti in dojeti, kaj se je zgodilo in kaj vse skupaj sploh pomeni. Včeraj zaradi prevelike utrujenosti tudi nisva proslavljala, v hotel smo se namreč vrnili ob tretji uri zjutraj, tako da sva le padla v posteljo. Uspeh bova proslavila danes na plaži in na obisku pri gospe veleposlanici v Tel Avivu Barbari Sušnik.

 
Na trenutke se je zdelo, da sta imela tudi nekaj treme. Je bila res prisotna?

Tik preden greva na oder, je vselej prisotne malce treme, ampak ker imava drug drugega, nama je lažje. Ko prideva na oder, trema izgine. Oder je res velik in noro se počutiva, ko sva tam in pred vsemi temi gledalci.
 

Kako pa vajini bližnji, starši in prijatelji, sprejemajo vajin uspeh?

Veseli so in naju zelo podpirajo.

 
Bosta imela pred sobotnim nastopom še kakšno »tečno« vajo, kakor sta jih označila v eni od izjav?

Vaje nama niso tečne in so nama najbolj zabavne od vsega. Pred finalom, ki se ga res veseliva, imava še tri vaje.

 
Najbolj sta se povezala s predstavniki San Marina in Islandije, pravita, ker da ste tako oni kot vidva ekstremi, ki spreminjate Evrovizijo. V kakšnem smislu, v katero smer?

 
Povezali smo se v zaodrju in res smo postali prijatelji. Vsi skupaj se nama zdijo odštekani, ker smo odštekani vsi. Predstavljamo čisto drugo zvrst glasbe in zaradi tega smo se ujeli. Mogoče bi rekla, da nama je res v veselje, da se lahko na takem šovu, kakršen je Evrosong, predstavimo z drugačnim glasbenim slogom.

 

Tudi na Evrovizijo, sta dejala, sta prišla prvič, zadnjič in nikoli več. Kaj si bosta vseeno zapomnila in kaj bi najraje čim prej pozabila?

Tega nisva rekla zato, ker bi nama Evrovizija prinesla neko negativno izkušnjo, prav nasprotno. Biti del tega sveta je res izjemno. Ker pa sva na Evrosongu izkusila že vse, kar je bilo mogoče, je bilo v tem trenutku tudi preveč vsega. Na trenutke je pritisk res velik in tega nisva vajena. Ampak to ne pomeni, da nama tukaj ni super.