Zala in Gašper v belem drugačna in zato posebna

Pred nocojšnjim prvim predizborom za Pesem Evrovizije, na katerem bosta nastopila Zala Kralj in Gašper Šantl, smo se pogovarjali s komentatorjem (in urednikom) Radiotelevizije Slovenija Andrejem Hoferjem.
 

Kakšno je vzdušje letos? Kaj je trenutno v ospredju?

Vzdušje pred panevropskim glasbenim dogodkom je na vrhuncu, sicer ga v 1,5-milijonskem mestu ni čutiti najbolj, je pa na plaži urejena evrovizijska vas, kjer se vsak večer kaj dogaja. Predvčerajšnjim je bilo uradno odprtje 64. tekmovanja za Pesem Evrovizije s sprehodom vseh 41 delegacij po oranžni preprogi. V tednu, ko sem bil v Tel Avivu, sta nas sprejela župan mesta in slovenska veleposlanica, praznovali smo 71. dan neodvisnosti Izraela ter dan spomina na padle vojake v vojni. Za nami so vaje, za oba večera, vsaka delegacija je imela po dve samostojni vaji, sledijo po tri generalke pred vsakim večerom (nocojšnjim, pojutrišnjim in sobotnim) ter trije neposredni prenosi. 


 

Kako na prireditev v primerjavi s prejšnjimi leti vplivala zaostrena politična situacija?

Ne veliko. Bilo je sicer nekaj medijskih pritiskov pred dogodkom po različnih koncih sveta, naj se tekmovanje za Pesem Evrovizije ne zgodi, od tekmovanja je odstopila Ukrajina zaradi nesoglasij z Rusijo o Krimskem polotoku, Armenija se prepira z Azerbajdžanom zaradi meje v Gorskem Karabahu, a to so stalnice, ki jih poznamo že leta. Pred več kot tednom dni je Hamas izstrelil 650 raket na ozemlje Izraela, a je šlo, kot kaže, spet za provokacijo. Po tem, ko je Katar temu gibanju nakazal 30 milijonov dolarjev, je bilo takoj podpisano enomesečno premirje. Igra denarja in zgodovinskih dejstev. Manj geografskih. To je tretja Evrovizija v Izraelu, zadnja je bila 1999 v Jeruzalemu. Tja jo je pripeljala kontroverzna Dana International leto prej z zmago v angleškem Birminghamu.

Sicer pa je Tel Aviv drago mesto, toplo po vremenski plati in s krasno 13-kilometrsko plažo. Uspelo mi je govoriti z vojakom iz Gaze, 20-letnim mladeničem, ki živi ob meji z Jordanijo. Služenje vojske je tako za fante kot dekleta še vedno obvezno. Pripovedoval mi je o »svetlih« nočeh, ko tulijo sirene. Nečaki ne spijo, mokrijo posteljo, se zbujajo zaradi travm. Njegove oči so bile utrujene. Žalostne. In pretresen sem bil tudi sam. Take zgodbe slišiš, ko si tam. Ko si v stiku. Ko si na terenu. In včasih niso lepe. Sodijo pa k novinarskemu poklicu.
 

Komu od tekmovalcev najbolje kaže? Koliko tekmovalci sploh dajo na stavnice?

Še vedno so v vrhu Nizozemec, Italijan in Rus. Stavnice sooblikujejo trend Pesmi Evrovizije, ji dajejo draž in čar. V 80 odstotkih jim gre verjeti, vsako leto pa vsaj ena ali dve državi presenetita s kvalifikacijami. Pevci se s tem kaj dosti, sklepam, ne obremenjujejo. Po večini so mladi in živijo v svojem milnem mehurčku. Menijo, da so najboljši in to jih dela močne. Pa če imajo mozolje ali so brez njih.


 

Kako je z našima predstavnikoma? Po stavnicah sta v zadnjih dneh zdrsnila s 13. mesta na 17. Kolikšno je zanimanje medijev zanju?

To drži. Njuno mesto je več ali manj konstanta, kar je dobro. Včasih se po prvih vajah na velikem odru karte premešajo, pri nas se niso, in to me navdaja z optimizmom, delno tudi skepso, ker pogrešam njuno energijo. Zanimanje medijev je solidno, dovolj naporno, da je intervjujev veliko, mnogo tudi elektronskih, za koordinacijo pa skrbi predstavnica založbe.
 

Kako pa se Zala in Gašper znajdeta v tem ozračju šova razkazovanja? Ali njuna skromnost izstopa? Kako ju opisujejo?

To ni njun svet. In zelo rada se bosta vrnila v svoje tirnice, ko bo tega konec. Nadaljevala z iskrenostjo, lucidnostjo, zvestobo sebi in svojim načelom. Razkazovanje sodi zraven in opravljata ga odgovorno. In v »beli« posebnosti sta tudi drugačna od pompa in trušča. Kar ni nujno slabo. Pa naj si o tem misli kdo, kar si hoče.