Čeprav bi kdo rekel, da se življenje pri sedemindvajsetih šele dobro začne, je bobnar Žan Tetič­kovič pri teh letih prestal številne življenjske preizkušnje in prešel stopnje čustvovanja, ki jih je sistematično sproti razreševal tudi v glasbi. Osmo leto je, odkar se je preselil v New York, a proces akulturacije še vedno traja, je povedal glasbenik, ki te dni s triom gostuje na slovenskih odrih.

Lahko Ptujčana v New York, a težje Ptuj iz Newyorčana, bi lahko rekli o izkušnji Žana Tetičkoviča, ki se je po tem, ko se je še ne dvajsetleten znašel v novem okolju, spopadal s številnimi dilemami. Njegova izkušnja migracije je bila prostovoljna, a polna izzivov in kriz identitete – osebnostne in kulturne. Ker je med tistimi, ki svojega dojemanja in čustvovanja ne prepuščajo zgolj intuiciji, ampak radi na stvari pogledajo racionalno, je v knjigah o psihologiji našel razlago stopenj akulturacije. V procesu prilagajanja na novo okolje naj bi po eni od teorij človek prešel šest faz: slovo, evforija, kolaps, osamitev, prilagoditev in nov začetek. Ker se je teorija ujemala z njegovo prakso, je svoja občutja sinestetično prelil v suito v šestih stavkih, ki jo je leta 2016 z enajstčlansko zasedbo izvedel tako v New Yorku kot pri nas. Nastal je album Port of Life. V zadnjem pogovoru za Nedelo je Tetičkovič povedal, da se po osamitvi, ki jo je zahtevalo poglobljeno delo, za katero je prejel tudi več nagrad fundacije združenja ameriških skladateljev, avtorjev in založnikov (Ascap), namerava vrniti na sceno, ne le kot skladatelj, ampak predvsem kot bobnar.



To je naredil v velikem slogu, ko je v okviru Ascapove nagrade John­nyja Mandela dobil priložnost za predstavitev novega projekta na odru Kennedyjevega centra v Washingtonu. V zasedbo je povabil dva mlada, a izkušena, ameriška glasbenika, pianista Emmeta Cohena, sicer člana tria basista Christiana McBrida, in jamajškega kontrabasista Russlla Halla, ki se je kalil tudi v zasedbi Branforda Marsalisa. Projekt je naslovil The New Standards Trio, kar namiguje na dva pomena. Na nove standarde, ki jih postavlja trio, ko preigrava Tetičkovičeve avtorske skladbe, ki pa so napisane po vzoru jazzovskih standardov Richarda Rogersa, Cola Porterja, Johnnyja Mandela, Georgea Gershwina in Jimmyja Van Heusna. Gre za posvetilo velikim glasbenim mojstrom, obenem pa spoznavanje s tradicijo, saj prek svojih dveh kolegov, ki sta odraščala s to glasbo, tudi Tetičkovič spoznava globlje korenine jazza.



»Emmet in Russell sta mi odkrila novo dimenzijo predanosti glasbi. Z njima se glasba nikoli ne neha. Nadaljuje se, ko stopimo z odra, ko pridemo v hotel, ko se vozimo v avtu na nov koncert … vse je podrejeno in posvečeno glasbi in tradiciji,« je povedal Tetičkovič na poti med Velenjem in Mariborom, kjer so se poleg Izole, Raven na Koroškem, Bleda, Ptuja, Čakovca in Krškega ustavili na svoji skoraj ­vseslovenski turneji.

Nocoj bodo v slogu velikih klavirskih triov legendarnih glasbenikov, kot so Tommy Flanagan, Oscar Peterson, Benny Green, Bill Charlap, Thelonious Monk in Erroll Garner, z repertoarjem, polnim swinga in bluesa, nastopili v jazz klubu na Ljubljanskem gradu.


 

Nekje vmes

Kljub temu, da je držal besedo in se v zadnjem času veliko posvečal igranju, ni niti malo zanemaril svoje skladateljske plati. Nasprotno. Končuje kar dve veliki glasbeni deli, ki bosta doživeli premiero prihodnje leto. Prvo je klasična simfonija brez naslova, označuje jo zgolj številka ena, »absolutna glasba«, je pristavil Tetičkovič, drugo je bolj sinestetično in pragmatično. Ni namreč trajalo dolgo, da se je mlademu glasbeniku posvetilo, da je akulturacija večen proces in da ga ni mogoče odpraviti z enim glasbenim delom. Tako je nastal projekt Port of Life 2.



Tudi tokrat je za svoje občutke poiskal teoretsko utemeljitev in našel model akulturacije s štirimi strategijami, kot jih je opredelil John Berry. Prvi stavek suite, naslovljen Integracija, ki jo označuje visoka identifikacija tako s staro, domačo kot z novo kulturo, z glasbo zaobjema občutek dvojnosti, vračanja k prehojenim stopnjam akulturacije in ugotovitev, da se je nemogoče izogniti ponavljajočim se vzorcem. Temu se v drugem stavku suite, naslovljenem Asimilacija, poskuša na silo upreti in se zliti s privzeto kulturo. »Po prvem uspešnem albumu in vseh nagradah, ki sem jih prejel, me je prevzel občutek uspeha, zdelo se mi je, da so me tu, v ZDA, končno priznali, a ta občutek je hitro zbledel. Kmalu sem ugotovil, da ne morem počivati na lovorikah in da vsak dan prinaša nove izzive,« je Žan Tetičkovič opisal svoje občutke, ki so ga navdali s skromnostjo in še večjim spoštovanjem do jazzovske glasbe.



Tretji stavek, Separacija, označuje oddaljevanje od družbe, v katero se, kot kaže, ne moreš nikoli dokončno vklopiti, in ponovno približevanje svoji kulturi, kar je Tetič­kovič občutil kot močno željo, da bi se preselil nazaj na Ptuj. A spoznal je, da tudi tu ni več zares doma, in nastopila je zadnja faza, Marginalizacija, »ko nočeš biti več del ne te ne one kulture. Nekje vmes si. Spoznaš, da če hočeš mirno živeti, se ne smeš poistovetiti s skupinsko identiteto in kulturo, da zares ne pripadaš nikamor, si samo ti in kot individualist sprejemaš odgovornost za svoja dejanja, predvsem pa občutke. To se mi je začelo dogajati letos. In s tem spoznanjem se je sestavila celota novega dela,« je povedal Tetičkovič.

In zakaj čuti potrebo po osmišljanju svoje glasbe skozi psihološke teorije? »Glasba je abstraktna stvar, če jo opišeš z realnimi situacijami, se poslušalci lažje poistovetijo z njo. Tako lažje začutijo, kaj je bistvo moje glasbe, kaj se v njej dogaja. Nekateri niso privrženci takega »razlaganja v glasbi«, na neki način se strinjam z njimi, ampak v okoliščinah, v katerih sta nastajali ti dve deli, se mi zdi to na mestu,« je dodal Tetičkovič, ki namerava svoje skladateljske izkušnje in zagate s kontrapunktom popisati tudi v ­učbeniku o kompoziciji.