Kateri Coltrane?

Te dni v obmejnih italijanskih in slovenskih mestih poteka festival Jazz in vino miru (Jazz & Wine of Peace), ki že leta slovi po izvrstnem programu. Organizatorji iz obeh držav v našo bližino vselej pripeljejo svetovne jazzovske zvezde in v tem pogledu bo nocojšnji večer pokal po šivih.

Karizmatična in neposredna Newyorčanka na jazzovski sceni ni novinka, čeprav so jo mediji za vzhajajočo zvezdo oklicali šele lani, ko je tik pred pandemijo izdala tretji album Pursuance: The Coltranes. Na njem ob številnih znamenitih jazzistih podarja svojo vizijo in razumevanje glasbe jazzovskega velikana, pri čemer skrbno pazi, da ne bi spregledali ustvarjalnega prispevka pianistke in harfistke Alice Coltrane ter njene vloge v življenju bolj slavnega moža. Pred dobrim mesecem dni je preživela nesrečo, a že štiri dni stala na odru in igrala, nocoj jo lahko ujamete v nam bližnjem italijanskem Krminu.

Prvič sem vas slišala v živo leta 2019 v New Yorku, ko je v Symphony Spaceu potekal maratonski koncertni dogodek Wall to Wall, posvečen Johnu Coltranu. Na odru so se dvanajst ur menjavale jazzovske skupine, nato ste prišli vi ter s kriki iz altovskega saksofona začarali občinstvo. To je bil eden od boljših trenutkov večera.

Ah, da. Stari dobri časi. Ta dogodek je bil res nekaj izjemnega. Vsi so bili tam.

Ko sem torej kasneje izvedela, da ste bolj aktivni na soul in funk sceni, sem se začudila. Kako to, da ste se po končani New School, konservatoriju za jazz in sodobno glasbo, vrgli v pop vode?

To je napačna predstava ljudi, ki so moje ustvarjanje sodili po prvih dveh albumih. Takoj so me umestili v predal, aha, ona igra soul in funk. Ampak hkrati sem še vedno igrala v bendih Rashieda Alija, Clarka Terryja in Christiana McBrida. Vedno sem poudarjala, da igram različne glasbene stile, ampak ljudje ti ne verjamejo, dokler se ne prepričajo na lastne oči. Ko sem posnela svoj zadnji album, so mnogi mislil, da sem se jazzovskemu svetu priključila šele zdaj. A nekatere glasbenike, ki jih gostim na plošči, poznam od mladih nog.

Pokojni Rashied Ali je bil zadnji bobnar Johna Coltrana. Igrati z njim je bilo za vas najbrž globoka izkušnja.

Brez dvoma. So nauki, ki jih ne moreš dobiti nikjer drugje kot pri viru. Z Rashiedom sem se pogovarjala tistega dne, ko je umrl leta 2009. Imeti mentorja, kot je on ali pa Reggie Workman – torej predstavnika generacije, ki je gradila temelje te glasbe –, pomeni, da se njune izkušnje in energija prelijejo vate in postanejo del tebe. Ne glede na to, katero glasbeno zvrst igram, name vplivajo njuni nauki.

Kakšen je vaš prvi spomin na Coltrana?

Na katerega Coltrana?

Začniva z Johnom.

Moram povedati, da sem najprej slišala glasbo Alice Coltrane. Bila sem obsedena z njo in pokupila vse njene cedeje. Potem sem nekega dne na enem od ovitkov prebrala, da se Alice za nastanek albuma posebej zahvaljuje Johnu Coltranu. Pomislila sem, to mora biti njen brat. Potem sem ga poguglala in ugotovila, da je njen mož in še glasbenik povrhu. Tako sem odkrila Johna Coltrana. Kupila sem še vse njegove cedeje in jih poslušala po kronološkem zaporedju. Sledila sem njegovemu glasbenemu razvoju do trenutka, ko je spoznal njo in šel onkraj. Tako sem si ustvarila precej dobro razumevanje obeh umetnikov in njunega odnosa.

Sliši se malce neverjetno. Kako je mogoče, da se vam je nekdo, kot je John Coltrane, izmuznil z radarja?

To ni tako težko. Zlasti v Ameriki. Morda so starejše generacije po radiu vse dni poslušale jazz, moja generacija pa je slišala samo hip hop – Biggieja Smallsa, Tribe Called Quest, Lauryn Hill, ne pa Johna Coltrana. Poleg tega sem odraščala v Washington Heightsu, španski soseski, v kateri je veliko Dominikancev in Portoričanov, zato je bila prva glasba, s katero sem se srečala, merengue, salsa, bachata, te zvrsti sem igrala kot otrok. Z jazzom sem se srečala šele v srednji šoli. Tam ti najprej potisnejo v roke Duka Ellingtona in počasi spoznavaš osnove ter sam raziskuješ plošče. Za nekoga iz moje generacije, zlasti če nima glasbenega zaledja, jazz ni bil ravno popularen.

Ponavadi glasbeniki obsedeno častijo Johna. Vi pa, kot je razvidno iz albuma, črpate iz zveze Johna in Alice. Zanima vas spoj njune kreativne energije in pri tem njeno vlogo potiskate v ospredje.

Zame oba poosebljata odličnost v glasbenem pa tudi človeškem in duhovnem smislu. Predstavljata človeka z globoko vero v boga in nenehno stremita k temu, da bi bila boljša. Zame sta zanimiva vsak posebej, ampak to, da sta bila par, je nekaj več. Našla sta drug drugega, čeprav si njuna glasba ni nujno podobna. Drug drugemu sta bila jin in jang ter sta ustvarjala v času in zvrsti, v kateri večinoma vladajo moški. Zato je treba poudariti, da je sicer John Coltrane legenda, ki je nikoli ne bomo pozabili, ampak vse prevečkrat spregledamo dejstvo, da nekdo takega kalibra ne bi mogel biti v odnosu z nekom, ki mu ni enak. Me razumete? Pozabljamo, da sta bila enakovredna partnerja, ne pa, da je bil on John Coltrane, Alice pa njegova žena. Za sabo je imela zelo uspešno kariero, ljudje so jo hodili poslušat v cerkev in imela je zveste privržence. Njeno glasbo imam res rada in hočem, da je to jasno tudi poslušalcem. Johnove skladbe vsi takoj prepoznajo, ko pa igram kakšno Aliceino kompozicijo, vsi mislijo, da je moja.

Turiya And Ramakrishna je zame ena od najlepših, najbolj seksi skladb sploh. Je kot čarobna mantra, ki te vabi in izkuša, hkrati pa je v njej nekaj temačnega, neznanega. To skladbo Alice Coltrane ste uvrstili na svoj album. Kaj vam pomeni?

Oh, to je prva njena skladba, ki sem jo slišala. Moja najboljša prijateljica je bila Aliceina družinska prijateljica in nekoč mi je rekla, tole ti bo všeč, ter mi zavrtela to skladbo. Takoj sem se zaljubila vanjo. Zaradi te skladbe sem nato kupila vse druge njene albume. Če je ne bi slišala, bi morda do Johna prišla iz popolnoma druge smeri in ga dojemala povsem drugače. Ko sem jo vprašala, o čem pripoveduje ta skladba, mi je dejala, da govori o večni ponižnosti in molitvi k bogu. To me je presenetilo, saj sem mislila, da gre za ljubezensko pesem. V resnici je to hvalnica bogu in nenehnemu iskanju njegove bližine. To povzema vse njeno življenje in seveda nisem mogla posneti albuma brez te pesmi.

Pogovarjali ste se z Alice Coltrane? Kakšno je bilo vajino srečanje?

Večkrat sem šla v ašram v Kalifornijo, da bi jo videla. Tam je zelo spiritualen vibe. Težko rečem, kako je bilo, ker sem bila precej mlajša in moji možgani še niso vsega dojemali. Alice je imela močno prezenco, zato sem bila večino časa prestrašena in nisem veliko govorila. Hotela sem vpiti vsak trenutek. Sprejela sem vse, kar je ponujala. Že to, kako predana je bila svojemu poslanstvu in glasbi, je bilo nekaj posebnega. Veliko ljudi igra za slavo in denar ter hlepi po aplavzih, ona pa je igrala, ker je bila za to na Zemlji.

Je šlo v tej skupnosti za verske obrede ali za glasbo?

Veste, v črnski skupnosti je glasba vse. Ni cerkve in bogoslužja brez glasbe. Čeprav se je Alice vedno bolj naslanjala na indijska verovanja, so v ašramu sledili božji besedi, večino časa pa igrali in peli psalme, dokler niso skoraj padli v trans. Seveda je vse temeljilo na izkušnji čaščenja, a se mi ni zdelo, da bi bila priča pridigi ali nauku o ničevosti. Vse je bilo prežeto z glasbo, saj kako bi lahko ignorirali nekoga, ki tako igra?

Lakecia Benjamin. Foto Osebni Arhiv

Reggie Workman, Ron Carter, Gary Bartz, Dee Dee Bridegwater, Meshell Ndegeocello, Regina Carter, Marcus Gilmore, Keyon Harrold, Georgia Anne Muldrow, Jazzmeia Horn … Na albumu ste zbrali veliko zvezdniških jazzistov.

Najprej sem pomislila na Reggieja in ga prosila, da bi album tudi produciral, saj se mi ni zdelo pomembno le to, da je igral tako z Johnom kot z Alice, ampak tudi, da ve, kakšno kavo je rad pil John, katera je bila njegova najljubša barva, o čem je govoril, ko ni igral saksofona ... Hotela sem ustvarjati glasbo z ljudmi, ki so oba osebno poznali. Hkrati sem hotela vključiti ljudi, ki so tlakovali pot moji generaciji, a jim naša skupnost ne da priznanja, dokler niso stari 82 let, kot se je zgodilo Reggieju. Ta album je torej hommage Johnu in Alice Coltrane, prav tako pa je hommage jazzistom, ki so igrali z njima in so še vedno med nami. Tako sem hotela poudariti, da so še vedno tukaj, da prispevajo k tej glasbi in da obstaja mlajša generacija, ki ji je mar.

Je to sporočilo, ki ste ga hoteli izpostaviti?

V svetu jazza je veliko govora o tem, da je jazz mrtev, da mlada generacija ne spoštuje starejše, da delamo svoje nove stvari – kar je čisto res. Vsaka generacija dela po svoje, a ne brez pomoči starejših. Moramo se zavedati, da so na vsakem festivalu, kjerkoli igramo, oni igrali pred nami. In če oni nekoč ne bi prehodili te poti, tudi jaz danes ne bi bila tam, kjer sem. Tako jim pokažem spoštovanje.

Trinajst Coltranovih skladb in jazzovske legende. Kaj je bil največji izziv?

Izziv je bil prav vsak korak na poti. Ko sem zbirala denar za projekt, ko sem prepričevala kolege o sodelovanju, ko sem pisala aranžmaje za pesmi, ki so že same po sebi popolne, ko sem bila v studiu z vsemi temi slavnimi glasbeniki in poskušala igrati na najvišji ravni, ki jo zmorem, ko sem iskala založbo in načrtovala turnejo. In na koncu, ko sem mislila, da sem premagala vse izzive, in smo se odpravili na turnejo, je udaril covid-19. Zdaj je izziv igrati glasbo po svetu z vsemi temi omejitvami.

Vseeno ste se hitro znašli in album predstavljali na virtualnih koncertih. Tudi na družbenih omrežjih ste zelo dejavni. Na instagramu sem zasledila, da ste pred kratkim imeli nesrečo. Kljub temu ste nekaj dni zatem nastopili na pitsburškem jazzovskem festivalu – in zažgali! Tokrat je vašo predanost in junaštvo slavila celotna ­jazzovska skupnost.

Da, 12. septembra sem bila udeležena v avtomobilski nesreči. Avto je bil totalka. Imela sem zlomljeno čeljust, zlomljena rebra in lopatico, počil mi je tudi bobnič. Poškodb je bilo veliko in bile so resne. Ampak štiri dni po nesreči sem imela koncert in odločila sem se, da bom nastopila. Tako hoče bog in zato sem na Zemlji, sem si rekla in stisnila zobe. Mesec dni in pol po nesreči še vedno nisem v redu. Ko se bom vrnila s turneje po Evropi, si bom vzela čas za rehabilitacijo.

Lakecia Benjamin: »Če oni nekoč ne bi prehodili te poti, tudi jaz danes ne bi bila tam, kjer sem.« Foto Elizabeth Leitzell