Jakob Jež (1928–2022)

V torek, 8. marca, je v 94. letu umrl skladatelj Jakob Jež, eden od gotovo najvidnejših in najbolj priljubljenih sodobnih slovenskih skladateljev.

Z glasbo očaran že v zgodnjem otroštvu se je v mladosti vse bolj izrazito približeval kompoziciji, a vendar drugače kot večina njegovih skladateljskih kolegov, ki so jo usvajali v razredih akademskih učiteljev. K njej je tako pristopil najprej prek muzikološkega študija in se tako v tradiciji velikih glasbenikov najprej lotil temeljitega spoznavanja njene teoretske dediščine. Temu je šele sledilo kompozicijsko mojstrenje pri Marijanu Lipovšku in Karolu Pahorju. Kolegom se je pridružil v krogu skladateljske skupine Pro musica viva, v kateri so se zbrali mladi, a že jasno profilirani avtorji, ki so iskali potrditve v javnosti. Slednje je določalo način njihovega združevanja in poseganja v kulturni prostor: prek živih debat na skupnih sestankih, v okviru javnih koncertov, z izdajanjem plošč in partitur, z intervjuji, s televizijskimi in radijskimi oddajami.

Zbrani na začetku burnih šestdesetih let prejšnjega stoletja so skupno širili svoj pogled na glasbo, hkrati pa temeljno razpirali zorni kot slovenske glasbe na eni strani proti sodobnim modernističnim snovanjem in na drugi proti slovenski zgodovinski avantgardi z Ostercem in Kogojem. Na slednjega je bil Jež še posebej navezan; vse življenje je raziskoval njegova dela, jih pripravljal, urejal in izdajal. Celo dom, ki je bil pogosto prijetno zbirališče glasbenikov in kulturnikov, si je postavil na Gradežu pri Turjaku, nedaleč od hiše, v kateri je ustvarjal Kogoj. V njem je pogosto gostil glasbenike in kulturnike s svojo ženo Olgo, ki je bila prav tako glasbenica, sopranistka. Ježeva hči Brina Jež Brezavšček je danes ena od najvidnejših sodobnih slovenskih skladateljic, v glasbenem svetu pa je čedalje bolj opazen tudi prispevek dveh vnukinj, Anje Clift in Maruše Brezavšček, izvrstnih izvajalk na prečni oziroma kljunasti flavti.

Vrsto let je Jež poučeval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, nato je postal redni profesor glasbene vzgoje na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Izjemnega pomena je bilo tudi njegovo uredniško delo. Nekaj let je bil urednik biltena Društva slovenskih skladateljev, nato pa kar dve desetletji glavni in odgovorni urednik revije Grlica ter pozneje še revije Naši zbori. Prav zaradi njegovega velikega prizadevanja je vztrajno rasla slovenska zborovska literatura, njegovo delo je tudi neizbrisno zaznamovalo naše otroško, mladinsko in odraslo zborovstvo. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada in leta 1991 Prešernovo nagrado za življenjsko skladateljsko delo. Poleg tega mu je Društvo slovenskih skladateljev podelilo stanovsko Kozinovo nagrado, Mestna občina Ljubljana pa Župančičevo nagrado.

Ježa sta z najbolj vidnimi skladateljskimi kolegi povezovala sorodna estetska usmerjenost v novo glasbo ter v zasnovi tonalitetno razvezan, hkrati pa na novo strukturalistično urejevan glasbeni jezik. Obenem se je od nekaterih prevladujočih modernističnih konceptov odmikal s poudarjeno zavestjo o vključenosti glasbe v širše filozofsko-teoretske mreže in zgodovinske determinante.

Najbolj očitno se je to morda kazalo v Ježevem premišljenem izboru besedil za svoje skladbe. Pri tem izstopajo številna davno napisana besedila, ki kljub navideznemu časovnemu prepadu, ki nas loči od njih, kot vsa velika dela preteklosti z večplastnostjo skrivnostno izzivajo tudi sodobnega bralca – od Oswalda von Wolkensteina in Omarja Hajama do Brižinskih spomenikov. Hkrati so ga nagovarjala dela velikih slovenskih pesnikov, kot so zlasti ljuba mu Murn in Menart, Pavček, Kocbek, Kovič idr.

Jež je bil vseskozi močno navezan na ljudsko izročilo, a tudi v tem na neki svojstven način. Presegal je namreč tradicionalno obravnavo ljudskega s prevzemanjem napevov, ki bi jih zgolj na novo osnažil, obarval in kultiviral. Prav tako se ni zadovoljil le z osnovno besedilno pomensko ravnjo ljudskih pesmi. V izročilu je namreč spoštljivo videl bogato polje skritih zakladov, ki jih je mogoče zajeti na različnih ravneh. Njegovi citati zato niso melodije, verzi, strukture, temveč okruški, včasih samo motivni drobci, posamezni zlogi, asociacije, namigi, izolirane zvočne barve, drobni vzkliki, ki se izvijajo iz osebne, narodove, kulturne (pod)zavesti ... Ježevo priklicevanje jih ohranja v njihovi oddaljenosti, a jih hkrati oživlja v presenetljivi svežini in barvitosti, kar vedno znova priteguje izvajalce in poslušalce. Morda je prav ta svežina eden od razlogov, da je njegova glasba dosegla praktično vse slovenske odre in se priljubila različnim glasbenikom, od amaterskih zborov do komornih skupin, od solističnih glasbenikov do profesionalnih orkestrov.

V večplastni pomenskosti se je Jež opiral tudi na širše glasbeno izročilo, od Galllusove glasbe do spevov minezengerjev. Nosilec glasbenega pomena po njem ni tradicionalna melodija ali s harmonskimi odnosi opredeljena kadenca v napetosti med blagozvočjem in disonanco, temveč že sama izbira inštrumentov, specifična barvna zvočnost, signal, zlog, vzdih, krik ...

Ježeva glasba oživlja napol pozabljen ali v podzavest postavljen svet mitske očaranosti, harmonične idile, v sedanjost obujene preteklosti, pravzaprav svet nedolžnosti otroške radoživosti in miline. Ni čudno, da mu je bilo posebej ljubo prav ustvarjanje za otroke in mladino. Skorajda ni slovenskega skladatelja, ki bi se tako predano posvečal ustvarjanju za najmlajše. Hkrati so občutena pristnost njegovega dela, nezlagana iskrenost, neponarejena dobrodušnost in neosladna iskriva naivnost vseskozi pritegovale mlade glasbenike. Zdi se, da je v tej neposrednosti Ježeve glasbe, ki so jo zaznavala tudi kritiška peresa, odzvanjal nekakšen idiličen svet »pastoralnih« in »bukoličnih« potez. Njegova odločitev za »prozorno, jasno glasbeno pisavo«, kot je zapisal, je tako odprla njegov glasbeni jezik svežemu kolažu naplastenih zvočnih prostorov bolj ali manj oddaljenih okruškov, v katerih žarijo sledovi oddaljene preteklosti, iz katere preseva svetloba prihodnjega obeta.

Pri Ježu pogosto najdemo namige na arhaične zvrstne opredelitve. Poleg tega se zdi, da se njegova dela postopoma urejajo v že davno nekje zasnovano višjo logično povezavo, neko višjo resničnost, v spoj nekakšne boetijevske vseobsegajoče musicae. Tako se njegove skladbe sestavljajo v osem Nomosov, tri Poglede, tri Odmeve, pet Ekstremov ... Rastejo iz ene določitve glasbe in prestopajo nekam drugam, onstran tuzemskega, trenutnega, za-časnega. Tja, kamor je svoji glasbi sledil zdaj še sam skladatelj.