V članku preberite:

Megi vprašam, ali so mladi pianisti iz Azije v resnici tehnično boljši od svojih evropskih vrstnikov, ona pa to odločno potrdi. »So, so! Na youtubu gledam otroke iz Azije, ki pri petih letih igrajo tisto, kar bi jaz igrala pri petindvajsetih. Mislim, da toliko vadijo, a ne vem, kako to počnejo. Sama bi potrebovala zelo veliko časa, da bi dosegla njihovo tehnično raven. Pa vendar me, ko jih vidim, ni strah, kajti oni so tehnično korektni, zame pa so zelo pomembna čustva … In, iskreno povedano, nisem pogosto slišala, da ti azijski talenti muzicirajo. Samo s svojo tehniko me kljub vsemu ne morejo preplašiti.«

In koliko vadi ona, jo vprašam. »Prej sem pogledala na uro in si določila, da bom vadila dve uri,« odgovori, kot da je bilo tisto »prej« že zdavnaj. »Zdaj, ko sem starejša, je bistveno, da ne gledam na uro. Bistveno je, da naredim vse tisto, kar moram narediti, in tako včasih vadim dve, včasih pa tudi sedem ur.«

Kaj drugega bi vprašala mati treh sinov, ki so vsi igrali katerega od inštrumentov, dokler se niso naveličali vsakodnevne vadbe, kot: »Ali si kdaj pomislila, da si ne želiš več igrati klavirja?«