Iztok Mlakar: Štorije in baldorije po 30 letih kot vinilka

Igralec in kantavtor Iztok Mlakar je z dvema koncertoma na Ljubljanskem gradu proslavil tridesetletnico delovanja in izida prvenca na kaseti Štorije in baldorije. To je bil začetek prav posebne glasbene kariere, v kateri je nanizal pet studijskih albumov in serijo mini intimnih koncertov, pri katerih ostaja še danes.

Sredin in četrtkov večer v organizaciji Vala 202 in ZKP RTV Slovenija sta bila v trenutku razprodana. Koncerta sta imela tudi nekoliko nostalgično noto, kajti prireditelji so mu ob tej priložnosti izročili njegov prvi vinilni album z zaporedno številko 001.
Nastopi Iztoka Mlakarja so nekaj med večerom stand up komedije in mašo za vernike. Skozi smeh izusti, da je to zanimivo pogruntana kombinacija. Čeprav so besedila njegovih pesmi precej dolge zgodbe, se vedno lahko zanese na občinstvo, ki jih zagotovo zna na pamet. »To je včasih že prav moteče, ker začnejo ponavljati skupaj z mano in tisti trenutek spominja na mašo. Jaz imam svojo interpretacijo, oni imajo svojo. Včasih je hecno ... a brez občinstva koncert nima smisla.«


 

Spravna ljubezenska

Tudi večera na Ljubljanskem gradu (dvakrat po 50 ljudi) sta spet dokazala, zakaj noče imeti velikih koncertov. Ker »so tudi pesmi tako nastale, za klapo, za nekoliko razširjeno klapo. In tak občutek mora ostati tudi pred publiko v dvorani.« Z leti se je njegova odločitev še okrepila. »Da nastopam pred tako malo ljudmi, pomeni res intenzivne trenutke. Marsikdo mi reče, da je to slabost, vendar … tako pač je. To so koncerti, kjer tudi jaz dobim nekaj nazaj.« Seveda se tudi občinstvo spreminja, vendar je veliko povratnikov, ki jim uspe priti do vstopnic.

Pri oblikovanju repertoarja vedno ve, kako bo začel, nikoli pa ni povsem prepričan, kako bo končal. Med drugim ne more brez pesmi Štefana in Bertolin s prvenca. O njej pravi, da je to spravna ljubezenska pesem, ki jo ima verjetno ima vsak izvajalec. Nekakšen tango, kjer mu občinstvo rado pritegne.

Na koncertih tudi sicer najraje prepeva ljubezenske pesmi. Taki so Šuolni. »To pesem sem napisal v času, ko mi je umiral oče. Takrat sem prvič razumel, koliko imata z mamo skupnega. Prej nisem nikoli tako razmišljal. Nista bila videti kot idealen par. Pesem sem mu zapel tri mesece pred smrtjo. Potem je ta skladba prišla še v gledališko predstavo. Tako da ima zdaj svojo štorijo.«


 

Dolgčas v glasbeni šoli

Iztok Mlakar se ne spominja več, kdaj in na čigavo pobudo je prvič v roke prijel kitaro. »Mislim, da je bilo v sedmem razredu osnovne šole, ko sem si želel, da bi nekaj igral. Takrat sem dobil kitaro in sem se učil po nekih knjigah ter počasi usvojil akorde. Nikoli pa nisem hodil v glasbeno šolo oziroma sem hodil 14 dni, pa mi je postalo zelo dolgčas …«
S smehom tudi razlaga, da je prav ponosen, da po tridesetih letih vendarle v rokah drži svoj LP. »Pred desetletji bi zagotovo skakal po zraku od veselja, zdaj pa razmišlja samo o tem, da se je vse skupaj »pacalo« kar trideset let.