Ennio Morricone – skladatelj, ki je spremenil divji zahod

Mojster filmske glasbe, ki ga je ameriški režiser Quentin Tarantino nekoč primerjal s skladatelji, kot so Beethoven, Schubert in Mozart, je ustvaril nekaj najlepših filmskih skladb vseh časov ter si na novo zamislil glasbo za vesterne. Morriconejev opus je zavidljiv: v šestdesetletni karieri se je podpisal pod več kot 500 filmskih in klasičnih glasbenih del. Umrl je v bolnišnici v noči z nedelje na ponedeljek v Rimu, kamor so ga sprejeli zaradi zloma stegnenice. 

»Njegova glasba je bila vselej izjemna, ustvarjena s pomočjo čustvene moči in intelektualne misli,« je včeraj za BBC povedal nemški skladatelj Hans Zimmer. Njegove filmske glasbe so si želeli veliki režiserji, kot so Pier Paolo Pasolini, Bernardo Bertolucci (Bilo je nekoč v Ameriki), Federico Fellini, Giuseppe Tornatore (Maléna, Kino Paradiž), Brian De Palma (Nedotakljivi), Barry Levinson (Bugsy) in Roland Joffé (Misijon).



Vrata Hollywooda so se mu odprla v osemdesetih letih, ustvarjal pa je za različne žanre, komedije, drame, trilerje, grozljivke ter umetniške filme. Morricone je bil prepričan, da lahko glasba ogromno doda filmu, ne more pa delati čudežev. »Ameriški filmski skladatelj Bernard Herrmann je nekoč rekel, da sicer lahko ozdravi bolnika, ne more pa obuditi mrtveca. In imel je prav. Rakavega bolnika ne moreš ozdraviti z aspirinom,« je povedal v pogovoru za Delovo Sobotno prilogo leta 2008.

Revolucionarna glasbena spremljava

Italijanski skladatelj je bil prvič nominiran za oskarja leta 1979 za glasbo v filmu Božanski dnevi Terrencea Malicka, sledile so še štiri nominacije, dokler ni leta 2007 dobil častnega oskarja za življenjsko delo in leta 2016 kipec za izvirno glasbo k drami Podlih osem Quentina Tarantina. Za dosežke v filmski glasbi je prejel še vrsto drugih nagrad, med njimi tri zlate globuse, nagrado grammy ter nagrado za življenjsko delo Evropske filmske akademije.

Plodoviti pisec filmske glasbe se je rodil 10. novembra 1928 v rimski soseski Trastevere, strast do glasbe je pokazal že v rosnih letih. Prvo skladbo je komponiral s šestimi leti, kmalu zatem se je podal po očetovih stopinjah in začel igrati trobento, ki ga v karieri ni prenehala navdihovati in katere zvok je vključil v svoja najprepoznavnejša dela. Morricone je študiral na rimskem konservatoriju Santa Cecilia, po diplomi iz trobente in kompozicije se je preživljal z igranjem v jazzovskih zasedbah, nekaj časa je bil zaposlen tudi na italijanskem državnem radiu. Sprva je skladal le za gledališče, v zgodnjih šestdesetih letih pa ga je zaneslo v filmske vode.



Zaslovel je leta 1964 z vesternom Za prgišče dolarjev v režiji Sergia Leoneja. Morriconejeva glasbena spremljava je bila revolucionarna, povsem je spremenila zvočno podobo vesternov. V nasprotju z ameriškimi filmi, ki so ustvarjali atmosfero z velikimi orkestri, se je Morricone vprašal, kateri so najbolj pristni zvoki divjega zahoda, pri čemer se spomnil na samotnega kavboja, ki si med ježo po prostrani pokrajini žvižga za zabavo ... Odločil se je, da bo orkestrsko glasbo nadomestil z žvižgi, donenjem strel ter pokanjem bičev in revolverjev, pri tem pa uporabil inštrumente, kot so raglja, drumljica, harmonika in kitara.

Morriconejeva interpretacija divjega zahoda je navdihnila kopico filmskih ustvarjalcev, tudi ameriškega filmografa Quentina Tarantina, s katerim sta sodelovala pri filmih Django brez okovov (2012) in Podlih osem (2015), za katerega je Morricone prejel tudi oskarja za najboljšo filmsko glasbo. Ime znamenitega skladatelja je z leti postalo domala sopomenka za špageti vesterne, kar skladatelju ni bilo všeč in je to večkrat poudaril v pogovorih z novinarji. Kljub negodovanju je zaradi sodelovanja z Leonejem postal prepoznaven, ponudbe za filme pa so se vrstile.
–––
Avtor je zaposlen v Delovnici.