Dirigent, ki z glasbo povezuje ljudi in narode

»Počnem, kar zahteva glasba. Kaj je dirigiranje? Dirigiranje je komunikacija. Tisto, kar sporočam v posameznem trenutku, je tisto, kar čutim in kar moji glasbeniki potrebujejo.« To je z nekaj besedami bistvo tega, kar slavni dirigent počne od konca petdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je poslovil od dunajske glasbene akademije in dirigentskega pedagoga Hansa Swarowskega.

Legendarni maestro je v Cankarjevem domu ljubljanskemu občinstvu za sklep 67. Ljubljana Festivala z Izraelskim filharmoničnim orkestrom ponudil tudi Berliozovo Fantastično simfonijo, še prej je imel neodložljiv opravek v predsedniški palači.

Mehta je prišel v Ljubljano že petič, prvič je z izraelskim orkestrom prišel leta 2003, potem še leta 2007 in 2015, vmes je leta 2008 gostoval z orkestrom Maggio Musicale Fiorentino. Ko smo se pred njegovim predzadnjim ljubljanskim koncertom pogovarjali z njim, je ne le kurtoazno, ampak tudi s toplo nostalgijo omenil prvi koncert, ko ga je kot neznanega dirigenta na prvi angažma v goste povabil takratni direktor Slovenske filharmonije, profesor Marijan Lipovšek. Štiriindvajsetletni dirigent je z Orkestrom Slovenske filharmonije nastopil 25. novembra 1960 v veliki Unionski dvorani. Takrat štirinajstletna Marjana Lipovšek se je z gostom, ki je rad jedel domače palačinke, spet srečala čez dve desetletji na Dunaju, ko je Mehta v Državni operi dirigiral Wagnerjevo Rensko zlato, ona pa je pela v vlogi tretje renske hčere.


 

Swarowski: Mehta je rojeni dirigent

Mehli Mehta, odlični koncertni violinist in dirigent, ki je leta 1935, leto pred sinovim rojstvom, ustanovil Bombajski simfonični orkester, je sina Zubina dal pri sedmih letih v uk violine in klavirja, mladenič je bombajskemu orkestru prvič dirigiral pri šestnajstih. Skladno s tradicijo, da starši določijo otrokovo življenjsko pot, so ga poslali na pripravljalno šolo za zdravnike, a Zubina je klicala glasba. Na študij na Dunaj so ga pustili tudi zato, ker se je tam že učil igranja klavirja njegov tri leta starejši bratranec. Na Dunaju je bil osemnajstletni Indijec zadovoljen. »Od prvega trenutka sem se počutil kot doma. Takoj sem se naučil nemščine, še danes jo govorim z dunajskim naglasom.« Na akademiji je veliki Swarowski ugotovil le eno: »Mehta je rojeni dirigent.«



Že leto po zgodnjem ljubljanskem angažmaju je mladi dirigent vodil koncerte Berlinskih in Dunajskih filharmonikov, pozneje so se mu odprla vrata vseh največjih simfoničnih in opernih prizorišč, vodil je najodličnejše orkestre, kar trinajst let Newyorške filharmonike. Pri petindvajsetih je prvič dirigiral Izraelskemu filharmoničnemu orkestru, leta 1969 je postal glasbeni svetovalec, za glasbenega direktorja so ga imenovali leta 1977, leta 1981 pa mu je orkester podelil naziv dosmrtnega glasbenega direktorja. Z njim je zdaj na dolgi poslovilni turneji.

Da je maestro Mehta kot izjemna osebnost prišel na naslovnico revije Time, se zdi razumljivo, vodil je tudi odmevna koncerta svojih prijateljev in tako kot on nogometnih navdušencev Joséja Carrerasa, Plácida Dominga in Luciana Pavarottija, njegov zvezdniški status je tak, da je dobil tudi svojo zvezdo na hollywoodskem pločniku slavnih. Mehta obožuje domačo indijsko kuhinjo: »Čilije dajem povsod, ne glede na to, kje jem. V neki pariški restavraciji z Michelinovimi zvezdicami so me hoteli vreči ven, ker sem si njihovo hrano posul s čiliji.«