Adi Smolar: Slabo vest zaradi neuspešnega študija sem preusmeril v glasbo

Kmalu bo minilo štirideset let, odkar je Adi Smolar začeli sejati nasmehe med slovenskim občinstvom. V tem obdobju je izdal kar petnajst albumov z avtorskimi pesmimi, med katerimi je veliko ponarodelih. Novega­ Prav zdaj bo predstavil danes ob 20. uri v ljubljanskem SiTi Teatru.

Kantavtorsko se je začel piliti in kresati sredi osemdesetih let na študentskih žurih v Ljubljani. Kot kaže, je bil boljši žurer kot študent slovenščine in primerjalne književnosti. »Diplomiral nisem zato, ker me študij ni veselil. Vsakič razlagam ljudem, naj prisluhnejo svojim otrokom, kaj si želijo, in naj ne dajejo v nič njihovih želja. Moja želja je namreč bila likovna akademija ali vsaj pedagoška z likovno smerjo. Zelo me je veselilo slikanje in risanje. Študij slovenščine je bil kompromis, ki se je pokazal za napačnega. Slabo vest in otožnost zaradi neuspešnega študija sem zato preusmeril v glasbo. Tako sem se sam priučil poklicu, ki ga že dolgo opravljam.« A študij slovenščine mu je prišel prav, saj ima rad slovenski jezik, od nekdaj je z lahkoto ustvarjal in pisal. »Lektor nima veliko opravka z mano,« je smeje se zatrdil.

Vendar je bilo igranje na študentskih žurih zelo pomembno. Ni imel ne kasetofona ne zbirk plošč, da bi se ob teh učil tujih pesmi. Občasno je kdaj kakšno ujel po radiu. Spoznal je, da mu več časa vzame učenje tujih pesmi, kot če napiše svojo. »Dogajalo se je, da so bile zabave večkrat na teden in mi je bilo nerodno prepevati vedno ene in iste pesmi, zato sem pisal nove. Tako je nastal moj bogati začetni repertoar, hkrati sem pridobil vzdržljivost.«

Rodil se je v glasbeni družini in se očitno ni mogel, pa verjetno niti ni hotel izogniti glasbi. Njegov oče je bil član ansambla Fantje treh dolin. Vadili so pri njih doma, tako da je rasel s tem, da je njegov oče nastopal, kasneje je celo vodil tri godbe na pihala. Glasba je bila za Smolarjevega očeta hobi, kakor tudi za njegovega dedka. Tudi strici po očetovi strani so glasbeniki. Le o zvrsti glasbe se z očetom nista ujela. Čeprav je bil Adi pri igranju harmonike zelo uspešen, je bil oče proti temu, da bi postal glasbenik, saj je vedel, da je to težek poklic. »Starši so za moj neuspeh na fakulteti krivili kitaro, potem pa sem jim leta 1998 prinesel prve izdane kasete. Takrat mi je bilo odpuščeno.«
 

Modrosti z novega albuma

Pred kratkim je izdal petnajsti album, ki ga je poimenoval po eni od pesmi Prav zdaj, večinoma pa govori o minljivosti. »Prav zdaj je trenutek, ki nam je dan. Preteklost je mimo, prihodnost je negotova, a ta trenutek je pravi čas, da lahko nekaj naredimo. Prav na to modrost sem hotel opozoriti. Ljudje velikokrat begajo v preteklost, o čemer pojem v pesmi Vse je v redu. Mnogi se bojijo prihodnosti, zato jih spodbujam v pesmi Saj bo šlo. O minljivosti sta tudi pesmi Bil je car in Kdor me videl bo umirat. Morebiti se že ponavljam, a si vztrajno želim opozarjati na nujnost razločevanja med banalnostmi in resničnimi vrednotami,« je pojasnil osnovna sporočila pesmi z novega albuma.

Seveda brez nostalgije ne gre. Mladost je čedalje bolj sladka, bolj ko je oddaljena. Verjetno ga ni, ki ne bi imel izkušnje s poletno morsko ljubeznijo. Smolar je to simpatično povzel v pesmi Daj mi svoju ručicu. »Ta pesem je namenjena moji generaciji, saj v njej omenjam letnico, kdaj se je to dogajalo, namignem, kako je to dopustovanje potekalo. Nekoč se mi je utrnil ta refren in je bil zelo všeč moji mami. Že pred leti sem ji obljubil, da jo bom posnel, in prav žalostno je, da je že pokojna, zato se velikokrat spomnim na čase, ko si jo je prepevala. Pesem zveni lahkotno in šaljivo, a je v njej misel, da so pomembne tudi bežne ljubezni, ki se ti lahko močno vtisnejo v srce.«