Življenje si je lani vzelo štirinajst vojakov

Ron, Doron, Rotem, Ofer, Yogev,­ Halil ter drugi izraelski vojaki­ in vojakinje brez imena so nekoč imeli mladost, sanje, občutek za pravičnost in vero v boljši svet. Za že tako občutljivimi mladostniki so nato ostali le zapisi, pisma in videoposnetki; prihodnost, ki je niso doživeli, in družbo, v katere prepričanja niso verjeli, še danes prežemata ­sovraštvo in konflikt.

»Ljudje, ki jih srečaš in so služili v vojski, so ranjeni,« je dejal režiser dokumentarnega filma Nedolžnost Guy Davidi, enega od petih v tekmovalnem programu 25. Festivala dokumentarnega filma. »Smo ­ranjena družba.«

Mnogi ne želijo v vojsko, a morajo. FOTO: promocijsko gradivo

V državi, ki je tako rekoč od nastanka v vojni oziroma na robu vojne, morajo tako dekleta kot fantje z dopolnjenim osemnajstim letom obvezno v vojsko. Dekleta za najmanj štiriindvajset in fantje za najmanj dvaintrideset mesecev. Pri tem obstajajo izjeme (zdravstveni ali verski razlogi); tistim, ki odhod v vojsko zavrnejo zaradi ugovora vesti, pa preti zaporna kazen.

Izraelske obrambne sile so v začetku januarja objavile statistiko umrljivosti svojih vojakov v preteklem letu. Splošna številka se je v primerjavi z letom pred tem zvišala, več je tudi samomorov, ki je najpogostejši vzrok smrti. Lani si je vzelo življenje štirinajst vojakov, večina obveznikov moškega spola.

Zamazano otroštvo

Guy Davidi je za ta pretresljivi in ganljivi dokumentarec, ki je nastajal celo desetletje, navezal stik z družinami več vojakov, ki so umrli med obveznim služenjem vojaškega roka. Z njim so delile arhivsko gradivo. Njihovi zapisi, razmišljanja o sebi, svojih bližnjih, dvomih, strahovih, vrednotah, iskanjih, oživijo v glasovih pripovedovalcev in vodijo gledalca skozi film. Nekateri od njih zaživijo pred njim tudi brez posrednika, v ohranjenih videih, večinoma iz časa pred odhodom v vojsko, a tudi med služenjem vojaškega roka.

Pripoved med drugim teče ob poetičnih zračnih posnetkih izraelske narave (puščave, morja) in dokumentarnih vložkih z vojaških urjenj. A medtem ko gre pri tem prej za vložke, druga rdeča nit filma ponuja vpogled v otroštvo in zgodnjo mladost današnjih Izraelcev, ki jih vojaščina še čaka (eden od uvodnih prizorov pomenljivo prikaže rojstvo), z vojsko in vzpostavljanjem (pozitivnega, občudujočega) odnosa do nje pa se srečujejo od mladih nog.

»Ta svet je poln zla, izkoriščanja, krivic in bolečine. Ko sem se pridružil vojski, sem postal del tega, kar to povzroča,« je zapisal eden od pokojnih vojakov Halil Givati Rapp. Tako kot on si mnogi ne želijo v vojsko, a morajo. Če je treba, jih pošljejo tudi na teren. Država jih med drugim potrebuje – in glorificira – predvsem zato, da brani svojo pravico do obstoja, visoko ceno za to pa plačujejo predvsem sami – in drugi.