Na ogled tudi dva nominiranca za oskarja

Desetega marca bo v Cankarjevem domu prvič po epidemiji polno zaživel Festival dokumentarnega filma. V izdaji, ki zaznamuje njegovega četrt stoletja in bo trajala do 17. marca, bodo v ospredju okoljevarstvo in z njim povezane vzporedne sodobne prakse. Festival bo odprl film Bella ciao, sklenil pa nominiranec za oskarja za dokumentarni film Vse, kar diha.

Tokratni festival je na neki način jubilejni, je na današnji tiskovni konferenci dejala generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski ter spomnila na prvo izvedbo marca 1998. Nosila je naslov Dokumenti, ki ne zastarajo, vodila jo je Jelka Stergel, tedanja vodja filmskega programa v Cankarjevem domu, vodja projekta pa je bil, tako kot je še danes, Brane Kodrin. Zvrstilo se je dvanajst filmov, ki so aktualni še zdaj, pripravili so retrospektivo slovenskega dokumentarnega filma ter počastili režiserja Filipa Robarja Dorina.

»Absolutno gre za avtorja, ki bo vedno moderen,« je o Maku Sajku povedal Simon Popek. FOTO: Leon Vidic/Delo

Letos se bodo poklonili nedavno preminulemu Maku Sajku, ki so mu leta 2007, ko je Jelko Stergel zamenjal Simon Popek, posvetili retrospektivo. Prikazali bodo sedem njegovih kratkih filmov – snemal je le te, od začetka 60. do sredine 70. let, »dokler mu niso zaprli vrat produkcije«. Ker se je večkrat obregnil ob oblast, so veljali za kontroverzne, obenem pa je pereče teme obdeloval s hudomušnostjo. Bil je eden prvih, ki je, tudi v evropskem prostoru, spregovoril o okoljski tematiki, je poudaril Popek. »Absolutno gre za avtorja, ki bo vedno moderen.« Retrospektiva pa bo namenjena avstrijskemu režiserju Hubertu Sauperju, znanem po Darwinovi nočni mori (2004).

Pet filmov iz tekmovalnega programa se bo potegovalo za nagrado Amnesty International za najboljši film na temo človekovih pravic. Žirijo sestavljajo makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska, slovenski režiser Boris Petkovič ter članica izvršnega odbora Amnesty International Slovenija Maja Pan. V peterici so Bodi moj glas, čustven, doživet film o boju Irancev proti islamističnemu režimu, Casa Susanna, o skrivni skupnosti moških, ki so se v 50. letih v ZDA radi preoblačili v ženske, nominiranec za oskarja Hiša iz trsk, o prehodnem domu za otroke v vzhodni Ukrajini, film Mrk, metafora za somrak Jugoslavije in Srbije pod Miloševićem, ter Nedolžnost, o zgodnji indoktrinaciji in militarizaciji otrok v Izraelu.

Je ljubezen po vojni še mogoča?

Od preostalih projekcij – nekatere bodo pospremljene s pogovori, ob festivalu bo tudi fotografska razstava Matjaža Krivica Po poteh uničevanja gozdov v Boliviji – naj posebej omenimo še Temni pokrov sveta, film Amirja Muratovića o Matevžu Lenarčiču, ki na svojih potovanjih zbira delce črnega ogljika, drugega največjega povzročitelja globalnega segrevanja. Zaradi velikega zanimanja zanj že napovedujejo dodatne oziroma pofestivalske projekcije.

»Kar izmerimo, je neposreden odraz emisij,« je o svojem delu poudaril Matevž Lenarčič – letalec, fotograf, alpinist in okoljevarstvenik. Dodal je, da onesnaženje zraka ni težava le denimo v Indiji, kjer pred monsunom nastopi anticiklon in v zrak ponese delce, ki ga umažejo vse do višine 4000 metrov, s tem pa povzročajo taljenje ledenikov v Himalaji; temveč tudi veliko bliže, na primer v Beogradu, Sarajevu. Vse to se dogaja zaradi pohlepa, ki ni sankcioniran; in medtem ko se nekateri posamezniki borijo proti temu, se po drugi strani zdi, da je njihov trud le kaplja v morje.