Žena je njegov pravi angel varuh

S Sandijem Pavlinom sva se srečala novembrskega dopoldneva v prijetnem lokalu na ljubljanskem Viču, ulico od njegovega doma. Nasmejan in dobrovoljen s preprosto in iskreno radostjo zre v jutrišnji dan, ki si ga je spričo hude bolezni, ki mu je dodobra zamajala temelje, le stežka priboril. V besedah nekoliko preudaren, kar pojasni s posledicami bolezni, se v pogovoru sprehodi od težkega otroštva, ki ga je zaznamovala materina smrt, prek polnega življenja na gledaliških odrih do zadnjih dveh vlog, ki ju je ustvaril po možganski kapi.

Maja letos se je veselil premiere gledališke predstave Zberi svoje ptice, v kateri se s soigralko Jadranko Tomažič v vlogah Starca in Starke odpravlja v dom starejših občanov, v kinematografih pa že predvajajo film Sanremo, v katerem s Silvo Čušin ustvari pripoved o starostnikih, ki se v domu starejših občanov šele srečata.

Gledališka predstava Zberi svoje ptice in film Sanremo govorita o starostnikih, življenju v domu starejših in demenci, težki bolezni, ki zaznamuje mnoge v starosti. Kakšna je vaša vloga v enem in drugem?

Ja, obe zgodbi izpostavljata demenco, le da je v gledališki predstavi žena dementna, v filmu pa moški, torej jaz. Žalostna tema, tako igra kot film prikazujeta, kako nepredvidljiva je ta bolezen. Starec in Starka v Zberi svoje ptice sta zakonca, ki odhajata v dom, pri čemer se na poti nenehno izgubljata, Duša in Bruno iz Sanrema pa sta se spoznala v domu, katerega stanovalca sta. Zaradi njegove demence je njuno vsako srečanje, kot da bi bilo prvo. Vendar to ni zgolj žalosten film o demenci, temveč je predvsem zgodba o nežnih čustvih in naklonjenosti. Lahko bi rekel celo o ljubezni, ki ne pozna let, saj lahko ljubimo tudi v pozni starosti.

Ta odnos sta v filmu odlično ujela s soigralko Silvo Čušin. Sta si že kdaj prej delila oder ali skupaj stala pred kamero?

Ne, nikoli nisva igrala skupaj, ne v filmu ne v gledališču, niti se nisva družila, saj je Silva kakšnih petnajst let mlajša. To, da si pred snemanjem nisva bila zelo domača, se menda vidi tudi v filmu in najin odnos je zelo pristen. Sva se pa pri delu odlično ujela.

Že skoraj petnajst let ste upokojenec, pa vas še vedno lahko vidimo tako na gledališkem odru kot na televiziji, v novih vlogah, seveda. Kljub temu da ste letos dopolnili 79 let in preživeli težko bolezen. Vprašanje, kako vam to uspeva, je vsekakor ustrezno.

FOTO: Jože Suhadolnik

Vselej sem skrbel zase in zdravo živel, več kot 45 let sem vegetarijanec, približno tako dolgo tudi vadim jogo, včasih sem tekel, zdaj hodim na sprehode, pred boleznijo sem obdeloval majhen vrt. Še vedno imam vsakodnevno rutino, zjutraj grem najprej pod prho, zaprem oči in pri tem čutim, kako se vse odvečno spira z mene. Temu sledijo dihalne vaje in pozdrav soncu. Takrat se obrnem k bogu, ki zame ni oseba, temveč energija, nekak prazen prostor. V ljubezni je njegova moč, da ima človek rad sebe in druge.

To je moja vera. Potem opravim še nekaj vaj, na mestu se vrtim v krogu, delam vaje s palico in se gugam na drogu, na koncu sledijo še jogijske vaje. To delam tako rekoč sleherni dan, vse skupaj traja približno eno uro. Medtem žena Barbara pripravi zajtrk, nareže sadje, ki ga užijem s kosmiči in rastlinsko smetano. Potem grem na Rožnik, kar mi vzame kakšno uro in pol, popoldan malo počivam. Med temi obveznimi opravki veliko berem, rad se sprehodim v mesto, seveda pa imam tudi vaje in predstave.

Ravno včeraj smo s predstavo Zberi svoje ptice gostovali v Knjižnici Domžale, če bodo epidemiološke razmere dopuščale, bomo nadaljevali turnejo po Sloveniji. Doživetje je bilo prijetno in spontano. Po koncu predstave smo druženje nadaljevali pri gospe, obiskovalki, ki nas je povabila v svoj dom. Celotna ekipa se je povabilu z veseljem odzvala in preživeli smo izjemno lep večer. Domov sem se vrnil zelo pozno in danes zjutraj po dolgem času nisem delal prav nič.

Tudi joge ne?

Tudi tega ne.

Bolj kot to, da delate še v svojih poznih letih, je fascinantno, da ste se pred kamere in na oder vrnili po možganski kapi, ki ste jo utrpeli pred dvema letoma. Posledice so bile hude, kako se vam je uspelo izvleči?

Priznati moram, da sem imel že pred kapjo težave z zdravjem, ki sem jih sicer poskušal zanikati, zaradi česar so mi v bolnišnici v Izoli opravili preiskave. Opozorili so me, da imam zamašene žile, in mi predlagali takojšnjo operacijo, naročen sem bil že čez deset dni. Vendar nisem šel, trdno prepričan, da bom težave rešil kar sam. To je bila velika napaka, saj sem pol leta pozneje doživel dva infarkta. Imel sem srečo, da so me pravočasno odpeljali v ljubljanski klinični center in opravili operacijo srčnih žil. A s tem težav ni bilo konec, saj me je že nekaj dni pozneje zadela možganska kap. Spet sem imel srečo, da sem bil v bolnišnici in da je bila prav tedaj pri meni hči. Preživel sem, a okrevanje je bilo zelo dolgo in naporno.

Kakšne so bile posledice, jih čutite še danes?

Polovico telesa sem imel ohromljeno, nisem mogel govoriti, v glavi pa je vladala zmeda. Zdravniki niso bili preveč optimistični in so ženi predlagali, naj začne iskati zame posteljo v domu starejših občanov. Vendar niti za trenutek ni pomislila na to možnost. Skrbela je zame, mi priskrbela terapije, verjela vame … Znova sem se učil govoriti, hoditi, jesti, oblačiti, umivati … Seveda sem imel tudi terapije, bil sem v toplicah, a brez Barbare ne bi zmogel, ona je moj pravi angel varuh. Čeprav sem si dobro opomogel, nekaj posledic še čutim, med drugim me malo imena dajejo, težko si jih zapomnim. Tudi besedila so mi nekaj časa delala preglavice, berem brez težav, a sprva sem si prebrano težko zapomnil.

Po tej težki izkušnji ste ustvarili dve vlogi. Kako ste ju dobili?

Miroslav Mandić, režiser filma Sanremo, ki smo ga posneli leta 2019, mi je vlogo Bruna zaupal že pred boleznijo. Ko me je zadelo, smo že začeli delati. In kakor se ni vdala Barbara in nad mano niso obupali najini trije otroci, tako je bil tudi režiser prepričan, da bom ozdravel, in je prekinil snemanje. Čakal me je kar osem mesecev in po tem času sem bil pripravljen na delo. Tudi predstava Zberi svoje ptice je nastala po moji bolezni. Zame je bilo v tem obdobju to zelo pomembno. Želel sem biti med ljudmi, s prijatelji, želel sem delati, ustvarjati predstavo, nastopati, biti na odru, ne le doma.

Sanremo, ki je tudi slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja, je že pred slovensko premiero gostoval na tujih festivalih in dobil nekaj nagrad. Ste se katerega od festivalov udeležili?

Ne, zaradi zdravja ne morem potovati, sem pa izjemno ponosen na nagrado za najboljšega igralca, ki sem jo dobil na festivalu v Izmirju v Turčiji. Na tem festivalu je bil film nagrajen tudi za najboljšo režijo.

Vso kariero, od leta 1965, ko ste se po diplomi na akademiji zaposlili, pa vse do upokojitve leta 2007, ste bili zvesti Slovenskemu mladinskemu gledališču. Ustvarili ste krepko čez sto vlog, je katera, ob kateri se še danes zdrznete?

V tem trenutku mi pride na misel predstava Zločin in kazen Dostojevskega, ki jo je režiral Diego de Brea, v kateri sem igral zapitega uradnika Marmeladova, očeta prostitutke Sonje, v katero se zaljubi glavni junak Raskolnikov. Predstava je sicer nastala leta 2009, ko sem bil že upokojen.

Takrat se obrnem k bogu, ki zame ni oseba, temveč energija, nekak prazen prostor.

Kakšno je bilo vaše otroštvo, kaj vas je prekalilo, da nikoli ne obupate?

Imel sem težko otroštvo, saj je mama umrla, še preden sem dopolnil dve leti, po njeni smrti pa so me za nekaj časa poslali v rejniško družino. Tako sem nekaj let preživel v kmečki družini na Dolenjskem, vseh otrok nas je bil deset iz vse Slovenije. Ko se je oče znova poročil, me je vzel nazaj k sebi, živeli smo na Jesenicah, dobil pa sem tudi sestro, ki je mlajša deset let in s katero se zelo dobro razumeva. Žal pa nisem poznal družine po mamini strani, edini stik sem imel z njeno sestro, torej teto. Mama je bila iz Male Nedelje v Prlekiji in oče me nikoli ni peljal tja. Šele pred leti sem kraj prvič obiskal, mamina domačija še stoji.

Vi ste, tako je videti, zmeraj veseli. Mislite, da se človek tak rodi, vesel in srečen, in ga življenje naredi nesrečnega ali obupanega?

Zagotovo se rodimo veseli. Življenje pa nam prinaša številne preizkušnje, tudi slabe, in od nas je odvisno, kaj bomo z njimi. Nekateri se proti negativnim preizkušnjam borijo oziroma borimo, drugi se žal ne znajo.

Poleg veselja ste s sabo na svet prinesli tudi umetniške talente, poleg igralskega skrivate v sebi še likovnega. Kaj je pretehtalo, da ste se šli preizkusit na igralsko akademijo in ne na likovno?

V mladosti sem res bolj razmišljal o likovnem študiju. Želel sem že na srednjo oblikovno, a so me prepričali, da sem se vpisal na grafično, saj je to bolj praktično. Po končani srednji šoli sem nameraval na sprejemne na likovno akademijo, a me je kolega, s katerim sva bila skupaj v dijaškem domu, prepričal, naj grem poskusit na igralsko akademijo. Nekaj izkušenj z igro in veselje do nje sem imel, saj sem v času srednje šole igral na obrtniškem odru, ki je bil v zgradbi današnje Kinoteke. Naredil sem sprejemne izpite ter se tako za vselej zapisal gledališču.