V Portorožu zmagala »družina na robu živčnega zloma«

V Portorožu se je s podelitvijo nagrad vesna sklenil 27. Festival slovenskega filma. Od rekordnih 163 prijavljenih se je v tekmovalni program uvrstilo 72 filmov. Največkrat je slavil slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja Odrešitev za začetnike Sonje Prosenc, ki je prejel večino glavnih vesen, tudi  za najboljši celovečerni film, skupno pa kar sedem.

»Odrešitev za začetnike odpira temo disfunkcionalne družine na izviren, drzen in humoren način ter jo prenaša v širši družbeni kontekst. Gre za pogumno in pronicljivo satiro, ki prinaša nov val energije v slovenski film,« je v utemeljitvi nagrade o filmu v produkciji Zavoda Mono o (Rok Sečen, Sonja Prosenc) zapisala strokovna žirija za celovečerne filme, ki so jo sestavljali scenaristi in režiserji Gordan Matić, Olmo Omerzu in Miran Zupanič.

Film, ki se je kot prvi slovenski letos uvrstil v tekmovalni program prestižnega filmskega festivala Tribeca v New Yorku – tam je doživel svetovno premiero –, domov pa odnesel nagradi s filmskih festivalov v Sarajevu in Hercegnovem, je v Portorožu slavil še v kategorijah za najboljši scenarij (Sonja Prosenc), za najboljšo žensko (Katarina Stegnar) in moško glavno vlogo (Marko Mandić), za najboljšo stransko žensko vlogo (Mila Bezjak; najboljšo moško stransko vlogo je odigral Krešimir Mikić v filmu Čao Bela), za najboljšo izvirno glasbo (Boris Benko, Primož Hladnik) ter za najboljšo scenografijo (Tajana Čanić Stanković).

Katarina Stegnar in Marko Mandić (v sredini) sta prejela vesni za najboljšo žensko in moško glavno vlogo. FOTO: Matjaž Rušt

Grajenje filmske izkušnje

»Odrešitev za začetnike raziskuje sodobna družbena vprašanja v humorni, tragikomični reimaginaciji Pasolinijeve Teoreme: v na videz popolno slovensko 'nouveau riche' družino vstopi mladi neznanec Julien, ki s svojo prisotnostjo poruši krhko družinsko ravnovesje in razkrije razpoke v skrbno negovani fasadi … 'Družina na robu živčnega zloma,'« beremo v opisu filma na spletni strani Slovenskega filmskega centra. Sonja Prosenc je k temu dodala, da se film začne kot družbena satira in nadaljuje kot raziskovanje človeškega stanja.

»Liki so na začetku zreducirani na epitom družbenega stanja ali na raven komentarja, ki smo ga želeli narediti s to družbeno satiro. Potem se ton filma počasi preoblikuje v nekaj drugega, ko začne pokati fasada hiše in družine, ko se začnejo odstirati stvari v ozadju, vedno bliže smo likom in njihovim frustracijam …

Sonja Prosenc na 27. FSF (na fotografiji z mikrofonom v roki) FOTO: Matjaž Rušt

Ti zidovi, ki si jih družina poskuša postaviti okrog sebe, zato da se zaščiti pred vsem, kar jih obkroža, začnejo razpadati. Ker zidovi ne morejo vzdržati in življenje od zunaj, ves ta kaos, vse, kar zakonca Kralj vidita kot grožnjo, začne vdirati v ta njihov svet. Zato ta film niti ni tako drugačen od tega, kar me zanima in s čimer sem se ukvarjala tudi pri filmih Drevo in Zgodovina ljubezni. Zanima me, kako graditi filmsko izkušnjo. Ne toliko skozi samo zgodbo, čeprav smo konkretno v tem filmu gradili družbeno satiro,« je povedala za Sobotno prilogo.

Odrešitev za začetnike je po mnenju direktorice SFC Nataše Bučar eden tistih filmov v letošnjem tekmovalnem programu, ki poleg širšega nabora sodelujočih produkcijskih hiš odraža odpiranje prostora raznolikosti filmom s komunikativnejšo vsebino, kot so poleg njega še trije otroški filmi in črna komedija.

Da ni razslojenosti in socialnih razlik? Takšno mnenje nas je šokiralo

Od 72 sodelujočih filmov je bilo sicer 20 celovečercev, 21 kratkih, šest srednjemetražnih dokumentarcev, 25 pa kratkih študijskih. O nagradah za kratke igrane, eksperimentalne, animirane in študijske filme je odločala strokovna žirija v sestavi Anja Banko, Jasna Hribernik in Petra Seliškar, ki se ni odločila podeliti vesen za najboljši kratki igrani in študijski film.

»Glede na to, da je letošnji nabor študentskih filmov izjemno bogat, nas ne skrbi za prihodnost slovenskega filma. Težko je bilo izbrati in nepravično bi bilo, da bi nagrado podelile le enemu filmu v toliko različnih zvrsteh: igrani, dokumentarni, eksperimentalni in animirani film,« so zapisale ter namesto vesne raje podelile šest posebnih omemb: Onkraj obraza, Anja Resman; (Ne)srečen dan, Karin Likar; Okno, Nel Jeraj Sedej; Vmesnik, Špela Koščak; Grobo tkane niti, Iza Mlakar; Po tem, David Champaigne.

Odnosi in simbolizem

Če sta Odrešitvi za začetnike med drugim pripadli vesni za najboljši celovečerec in najboljši scenarij, pa je bila za najboljšo režijo nagrajena Hanna Slak za film Niti besede. »Vsi verjamemo, da smo dobri, in na tem temelji naša identiteta. Tudi Hanna Slak gradi odnose med materjo in sinom na tej premisi ter pri tem spretno uporablja moč simbolizma. Ta dviga pripoved na višjo raven ekspresivnosti in dokazuje talent režiserke, ki je zmožna pritegniti gledalca v življenja svojih junakov,« so ocenili žiranti.

Film, ki sledi Mahlerjevi Peti simfoniji, razgrinja, kako pomanjkanje komunikacije vodi do razpada odnosov. Nemško-slovensko-francoska koprodukcija je imela svetovno premiero na lanskem mednarodnem filmskem festivalu v Torontu, kjer se je potegovala za nagrado platforma, pri nas pa na 34. Liffu. Pomembno vlogo v njem imata glasba in zvok. Hanna Slak je v pogovoru za Delo z glavno igralko Maren Eggert (igra dirigentko Nino Palček) o svojem režijskem pristopu med drugim dejala, da je eno najpomembnejših orodij režije »sposobnost poslušanja tistih, s katerimi delamo. Le tako bodo dali vse od sebe. Vsak to stori drugače«.

Za film Niti besede so prejeli vesno tudi Jožko Rutar in Miha Černec iz produkcijske hiše Staragara za manjšinsko koprodukcijo ter Tina Lasič Andrejević za najboljšo masko.

Angažiran mladinski film

David Hofmann in Katarina Šavs sta prejela vesni za najboljšo fotografijo in kostumografijo v filmu Klemna Dvornika Igrišča ne damo. »Fotografija Davida Hofmanna daje filmu Igrišča ne damo mladostno svežino, dramsko napetost in vtis spontane naključnosti. Hofmann osvetljuje osebe in snemalna mesta na način, ki podeljuje sliki očitno estetsko vrednost, ne da bi bil pri tem kakorkoli zmanjšan vtis avtentičnosti objektov pred kamero,« piše v utemeljitvi nagrade, ob kateri je žirija posebno omembo namenila Gregorju Božiču za film Mož, ki ni mogel molčati Nebojše Slijepčevića.

Film Igrišča ne damo si je prislužil tudi vesno za posebne dosežke, saj »ne podcenjuje gledalcev in se ne boji na komunikativen in komičen način odpirati angažiranih tem v okviru žanra mladinskega filma«.

Posebno omembo si je prislužil še film Ali je bilo kaj avantgardnega? oziroma zanj Matevž Jerman in Jurij Meden, ker je filmu uspelo iztrgati iz pozabe dragocen košček slovenske filmske zgodovine iz druge polovice 20. stoletja. Gledalcem bo olajšal razumevanje razmerij med glavnim tokom slovenske kinematografije in različnimi avantgardnimi gibanji ter njihovo vrednotenje v kulturnem prostoru nekdanje Jugoslavije.

Montaža, napornejša od snemanja

Za najboljšo montažo je vesno prejel Uroš Maksimović za film Cent'anni Maje Doroteje Prelog, kajti »najti pravo mero in bistvo zgodbe, ki bo bolečo osebno izkušnjo prenesla publiki brez stereotipov in odvečnih informacij, je bil brez dvoma velik izziv. Nanj se je montažer izjemno dobro odzval z izborom in razporeditvijo gradiva, s katerim je spretno povezal vse nivoje zgodbe – osebne, družinske, moralne in duhovne. Seveda tega ganljivega filma ne bi bilo brez režije v montaži«.

Za Majo Dorotejo Prelog je bila montaža še težja od snemanja, saj je morala poiskati smisel in bistvo nastalih posnetkov. »Če sem želela to narediti, sem morala povedati svojo zgodbo, najino zgodbo, da so se potem lahko dogajale stvari na potovanju, najina nestrinjanja in prepiri, ki so se tako lahko pripeli na dogodke iz preteklosti. Za to sem morala narediti več različic filma. V bistvu je to dokumentarec o tem, kako neki dokumentarec ni nastal,« je med festivalom povedala za Delo.

Cent'anni govori o zmagi njenega partnerja nad smrtonosno boleznijo, ki pa se prevesi v režiserkino odkrivanje nezaceljenih ran njunega dolgoletnega odnosa. Film je odprl letošnji FSF ter prejel še vesno za posebne dosežke, in sicer za hrabrost pripovedi. »Brez zavor prikazuje intimen odnos, ki se razvija po nepredvidljivih ovinkih življenja. Film postane odnos in odnos postane film,« pravi utemeljitev.

Najboljši dokumentarec in dve posebni omembi

Najboljši zvok po mnenju žirije odlikuje dokumentarni film Eme Kugler Nekoč v Posočju, ki se naslanja na monografijo Pavla Medveščka o starovercih iz Posočja Iz nevidne strani neba (Založba ZRC, 2015): »Odmaknjen, skrivnosten in današnjemu čutenju težko dosegljiv svet starovercev nam film Nekoč v Posočju še posebej intenzivno približa s svojimi zvočnimi plastmi, ki jih je Boštjan Kačičnik mojstrsko združil v nedeljivo in ekspresivno celoto.«

Mož, ki je 42 let čuval skrivnosti starovercev

Skupaj s filmom Maje Weiss Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna je film prejel še posebno omembo v kategoriji najboljši dokumentarni film. V tej je sicer vesna pripadla filmu V mojih sanjah rase vsako noč drevo Vida Hajnška, »za absolutni ustvarjalni presežek«, ki ga »odlikuje subtilna poetika, v kateri čas in dih zastaneta«.

Strokovna žirija za kratke igrane, eksperimentalne, animirane in študijske filme je podelila še vesno za najboljši animirani film, tokrat so to Tri tičice Zarje Menart – posebna omemba pa gre Ani Čigon za Mačka med vrati – ter za eksperimentalno AV-delo oz. eksperimentalni film. To prejme Vel Vet Vel_festivalski film Miha Možine, posebno omembo pa Prihodnost … je točno takšna, kot ste si jo zamislili Sare Bezovšek.

Občinstvu najljubši film o Predinu

Na FSF so podelili še nekaj drugih filmskih nagrad, in sicer Art kino mreže Slovenije (AKMS), nagrado fipresci Društva slovenskih filmskih publicistov ter kosobrina za dragocene filmske sodelavce. Tega je Društvo slovenskih filmskih režiserjev podelilo patinerju Nenadu Živkoviću - Nešu.

Žirija AKMS v sestavi Suzana Kokalj, Vesna Telič Kovač in Uroš Zavodnik je nagrado za izbrani celovečerni film namenila dokumentarcu Martina Turka Kino Volta, ki se na svojevrstni ravni sooči z dokaj neznano strastjo Jamesa Joycea in skupine tržaških zanesenjakov, ki so s Kinom Volta postavljali začetke slovenske kinematografske dejavnosti. »Skozi proces nastajanja gledališke igre nam približa osebe izpred stoletja in večnacionalnost mesta v zalivu, ki se še danes odslikava ne le v filmski umetnosti, ampak tudi tukaj in zdaj,« so utemeljili svojo odločitev.

Letos so filme prikazovali v veliki dvorani portoroškega Avditorija in nekdanjem skladišču soli Magazin Grando. FOTO: Matjaž Rušt

Nagrado fipresci za najboljši slovenski celovečerni film v tekmovalnem programu pa je žirija v sestavi Maša Peče, Varja Močnik in Kristian Božak Kavčič podelila filmu Cent'anni. Ogledati si ga bo mogoče tudi že na bližajočem se Liffu. Intimni dokumentarni dnevnik, kot so ga poimenovali, secira dinamiko ljubezenskega odnosa, protagonist pa v njem postane tudi film sam: »Ko se sredi prostranih pokrajin znajdemo v utesnjenem primežu čustev, kadra in fička, se nam na nov in nepričakovan način odpirajo vprašanja o razmerjih med dokumentarnim in fikcijo, resničnim in izmišljenim, tistim, kar vidimo, in tistim, kar ostaja zakrito.«

Asta Vrečko na zaprtju 27. FSF FOTO: Matjaž Rušt

Besedo pri nagrajevanju je imelo tudi občinstvo – to je za svoj najljubši film ter s tem za vesno za najboljši celovečerni film po svojem izboru z oceno kar 4,91 izglasovalo dokumentarni film o Zoranu Predinu Praslovan v režiji Slobodana Maksimovića.

Na odprtju festivala 22. oktobra so podelili še nagrado za življenjsko delo Milke in Metoda Badjure, prejela jo je kostumografka Zvonka Makuc, direktorica SFC Nataša Bučar pa je, kot že na tiskovni konferenci pred festivalom, pozdravila občutno zvišanje sredstev za slovenski film, ki jih je v proračunu za prihodnje leto napovedala ministrica Asta Vrečko. Zvišanje znaša 4,75 milijona evrov, skupek sredstev pa tako 14,4 milijona.

Z leve: Ivan Karl, Nataša Bučar, Asta Vrečko, Nina Ukmar, Bojan Labović, Fritz Hock FOTO: Matjaž Rušt