Včasih človek nič ne išče, a najde vse. Pavel Medvešček v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot mladenič ni vedel ničesar o staroverstvu, praspominu prednikov, toda njihova zaprta srca je počasi odpiral z iskreno radovednostjo. Njegova zgodba o staroselcih je posebna.

»Profesor na šoli za oblikovanje v Ljubljani mi je rekel, naj doma v Soški dolini med počitnicami rišem stare predmete in stare hiše,« opisuje prve ovinke naključij, ki so ga pripeljala na življenjsko cesto proučevanja staroverstva na Slovenskem: »Ugotovil sem, da je bila Soška dolina po prvi svetovni vojni popolnoma uničena. Niti ena hiša ni ohranila prvotne oblike. Skoraj vse so bile uničene. Na Idrijskem je bilo drugače, precej hiš je ostalo celih in ljudje so ohranili ogromno pripovedk in starih predmetov.«

Njegovo radovednost sta posebno dražili dve imeni za isti hrib nad Anhovim, domačini mu pravijo Škeljak, na zemljevidu piše Sveti Jakob. »Domačini so mi razložili, da je Škeljak prvotno ime in da je bilo nekoč tam svetišče soncu. Spraševal sem jih, kdo je tam živel in rekli so: 'Naši predniki.' Toda s krščanstvom so prišli menihi, preimenovali hrib, podrli svetišče in postavili cerkvico sv. Jakoba.«


 

Zaščitili so se tako, da o staroverstvu niso govorili

Ob vseh lepih besedah, ki nam jih pripovedujejo dostojanstveniki vseh veroizpovedi, je vera predvsem boj za vrednote in simbole. Zato ni nepomembno, ali se hrib imenuje Škeljak ali Sv. Jakob, saj krajevna imena nezavedno v našo podzavest vtiskajo pečat, kdo je družbeni gospodar. »Ko so starovercem povedali, da jim bodo uničili svetišče, so najpomembnejše predmete odnesli drugam, a so jim razbili še tisto. Krščanska cerkev ni trpela konkurence.«

Krščanstvo je k nam prišlo s priseljevanjem, mešanjem ljudi, z migracijami. Zato je zmotno mišljenje, da je vera naših pradedov. »Staroverci so mi razlagali, kako so jih pri krščanskem nauku učili o Judeji in tamkajšnjih deželah, jim kazali slike, ampak jih niso razumeli, saj gre za popolnoma drugo okolje in način življenja. Z okoljem, v katerem je živel Jezus Kristus, naši kraji nimajo ničesar skupnega,« pripoveduje.

S takšnimi besedami pri nas hitro dobiš jezne nasprotnike. Toda Pavel Medvešček se ne boji pripovedovati o nečem, kar je bilo pri nas še pred Bogom, Jezusom in Svetim duhom. »Krščanstvo tukajšnjih ljudi ni prepričalo, saj so bolje razumeli staroverstvo. Bilo je bolj človeško, brez kazni in prepovedi. Staroverstvo je zelo strpno. Verovali so v naravo in tisto, kar so našli v njej.«

Staroverstvo ni vera. V resnici gre bolj za način življenja. »Verjeli so v nikermano, prasilo, ki ureja vse na zemlji. Nikermana ima ogromno oblik, enkrat je na nebu med oblaki v obliki kače, drugič v lepem drevesu ali za koga tretjega v reki. Nikermana te ne usmerja, ampak je del življenja. Uči, da je človek zgolj majhen del narave.«
 

'Janez, a ti veš, kateri dan je danes?'

Če ima človek svete zakramente, še ne pomeni, da je vernik. Krščeni so bili tudi vsi staroverci, saj so jih krstili takoj po vpisu v rojstno knjigo. »Zaščitili so se tako, da o staroverstvu niso govorili. V strjenih krajih so hitreje ugotovili, kdo v resnici ne sprejema krščanske vere, tam, kjer je ena hiša na samem ali največ dve, tri, pa so se staroverci ohranili.«

Med sestavljanjem delčkov globlje zgodovine je nenehno naletaval na nezaupljive sogovornike. Prijazno spraševanje ni pomagalo, staroverski strah pred sovražnikom pod krinko je bil prevelik. Če leta 1965 ne bi spoznal Janeza Strgarja, bi šel lahko pomemben del ljudskega izročila v grob skupaj s poslednjimi staroverci. »Janez Strgar je bil staroverec. Bila sva na isti valovni dolžini, oba sva se rada pogovarjala o naravi,« opisuje. »Sprva je trdil, da ničesar ne ve, toda ko je ugotovil, da sem zanesljiv, je rekel, naj pridem čez mesec dni.«



Medveščku se je zdelo nenavadno, zakaj bi razmišljal tako dolgo, toda Strgar je imel svoj načrt. »V tem času je moral namreč prepričati druge staroverce, da mi tudi oni kaj povedo,« pravi. »K nekaterim je šel tudi po trikrat. Najbolj trdovraten je bil najmlajši Tone Kopoviščar. Nič ni hotel povedati, ampak Strgar ga je dolgo prepričeval. Pozneje sem moral vsa zbrana pričevanja prebrati Strgarju, da je videl, ali so ljudje povedali resnico ali pa so se le norčevali. Ugotovil je, da so govorili resnico, vendar je pričakoval, da bodo povedali več.«

Medvešček ga je vprašal, ali lahko zbrana pričevanja deli naprej, toda od Strgarja je dobil privoljenje šele s posebnim pogojem – objavi jih lahko šele leta 2007, ko bosta lunina krajca obrnjena proti zemlji. »Šele čez 42 let? Vprašal sem ga: 'Janez, a ti veš, kateri dan je danes?' Odgovoril je: 'Seveda vem.' Toda takšen je bil njegov pogoj.«
 

Prisegla sta z najmočnejšim močeradovim žganjem

Strgar je bil dovolj prekaljen, da mladeniču ni verjel na prvo besedo, zato je zahteval oglarsko prisego. Prinesel je močeradovo žganje, vanj namočil volneno krpo in jo položil v svojo desnico, Medvešček pa jo je prav tako pokril s svojo desno dlanjo. Krpo sta stiskala, dokler žganje ni izhlapelo. Vmes ga je Strgar posvaril, da mu bo močeradov zduhec zaprl sapnik, če ne bo držal obljube.

Prisegla sta z najmočnejšim močeradovim žganjem. Tega so pridobili tako, da so v kotlu z žganjem segrevali močerade, ki so zaradi strahu začeli izločati halucinogene snovi. Močeradovo žganje so delali še na dva načina: pri prvem so močerada živega obesili za rep in po njem zlivali žganje, pri drugem so v žganje namočili kar živega močerada.



Močeradovo prisego je Medvešček spoštoval, zapakiral zbrane zapiske in na vrh zapisal: Odpreti leta 2007. Kljub temu ni čakal križem rok: »O staroverstvu sem raziskoval naprej in povsod kaj našel. Spraševal sem po hišah, ali imajo staroverske predmete. Ker sem ljudi spraševal s pravimi poimenovanji predmetov in običajev, so mislili, da sem staroverec, zato so mi povedali več, kot bi mi sicer.«
 

Precej manj stresno so sprejemali smrt

Staroverski ritem življenja je usmerjala luna. Mojstrsko so poznali njeno gibanje, kakšen vpliv ima na naravo, po njej so se ravnali, kaj početi na določen dan. »Vse kmetijstvo je slonelo na luni; kaj delati v prvem krajcu, kaj v drugem, kdaj saditi in kdaj žeti, za mlaj pa niso delali nič,« pripoveduje. »Glavna praznika sta bila solsticija. Poletni in zimski. Razlika je samo ta, da je pozimi včasih težje iti na kres, če je sneg ali kakšen dež. Toda vsaj mladi staroverci so kres zakurili tudi v slabem vremenu.«

Precej manj stresno so sprejemali smrt, noben tabu ni bila niti spolnost. »Ko sem bil otrok, se spomnim, kako so k biku mojega dedka pripeljali kravo, vsi otroci pa smo morali z dvorišča, da ne bi gledali parjenja. Staroverci tega sramu niso imeli, zato so vedeli, kako pride otrok na svet.«

Pri starovercih je bilo malo samomorov. »Vse so imeli razčiščeno, tudi človeške težave. Samomor so poznali samo, če je bil nekdo tako pijan, da je padel v Sočo. Toda ta ni umrl zaradi duševnih težav, ampak zaradi neprisebnosti. Na vse so gledali drugače. Imeli so poseben odnos do dreves. Objeli so drevo in se pogovarjali z njim. Živeli so z naravo, jo častili in se z njo sporazumevali.«



Sveta žival je bila bela kača, po pripovedovanjih je živela v Babji jami. »Nihče je ni videl, a imeli so pripoved, da je bila na planem samo ponoči. Ko so v bližini začeli dela za gradnjo železnice, so verjeli, da se je kača zardi hrupa spremenila v orla in odletela proč.«

Različna pripovedovanja potrjujejo, kako smo si ljudje precej podobni, čeprav živimo na različnih koncih sveta in se med seboj ne poznamo. Kača in kondor sta bili sveti živali za Inke v Andih, prav tako lahko podobne obrede, svete predmete in poznavanje luninega vpliva opažamo marsikje drugje. »To se pojavlja po vsem svetu, mi nismo nobena izjema. V Severni in Južni Ameriki, Avstraliji, Afriki … Samo imena se spreminjajo, funkcije pa so iste.«


 

Zaupnik je umrl v čudnih okoliščinah

Zgodovinarji o izvoru staroverstva na Slovenskem ne najdejo oprijemljivega dokaza. »Eni pravijo, da je vpliv prišel s severa, drugi, da je z vzhoda. Ne morejo se poenotiti, saj o staroverstvu ni izkopanin. Četudi najdemo kakšen kamen, težko z gotovostjo trdimo, da je zares od starovercev,« razlaga. »Niti enega staroverca nisem odkril, da bi govoril o kakšnem zunanjem vplivu. S seboj sem imel tudi knjigo o slovanskih bogovih, toda ko sem jim prebiral ta imena, jih niso poznali.«

Več je znanega, kako je staroverstvo bledelo. Poleg prihoda krščanstva je dokončen udarec zadala prva svetovna vojna. »Fantje so bili na frontah, mnogi v begunstvu, zato so ljudi iz vseh koncev in krajev še bolj pokristjanjevali. Mlade ženske so želele vzgajati otroke enako kot v večjih mestih, vse več ljudi je šlo v dolino.«

Medveščkov zaupnik Strgar je vojne vihre preživel, a kljub temu je umrl v čudnih okoliščinah leta 1967. Le malo pred njegovo smrtjo sta se dogovorila za novo srečanje, a ko je Medvešček prišel, je bil Strgar že pokopan, zato se nista nikoli poslovila. »Strgarja so ubili,« je prepričan. »Bil je velik poštenjak in je vsem povedal vse v obraz. Zdravnik sprva ni odkril nasilne smrti, a nato so ga zaradi govoric o uboju izkopali in naredili obdukcijo. Kaj so odkrili, ne vemo, povedali so samo svojcem. Brat in sestra nista želela ničesar razkriti, nato sta ga še prekopala, zato ne vemo niti, kje so danes Janezovi posmrtni ostanki.«

Skrivnosti staroverstva je Medvešček podrobneje opisal v obsežni knjigi Iz nevidne strani neba (2015). Gre za življenjsko delo s številnimi pogovori, opisi predmetov, krajev in običajev, ne manjkajo niti fotografije in zemljevidi, prav tako so razloženi staroverski izrazi, denimo zduhec.

Vsega tega časopisni članek niti ne more povzeti, lahko le povabi k branju knjige. »Po izidu knjige so me povabili na 44 predavanj po vsej Sloveniji,« pove. »Prišel je tudi gospod z Dunaja. Želel je prevesti knjigo, a potem se je ustrašil, da v Avstriji ne bo enako priljubljena kot v Sloveniji. Predlagal je prevod skrajšane različice, toda tega nisem želel, ker bi besedilo postalo preveč osiromašeno. Ko je letos pozimi spet prišel na kurjenje kresa s tremi šamankami, sem ob ognju dobil idejo, da bi lahko knjigo razdelili na tri dele. Če bi bilo po prvem delu dovolj zanimanja, bi izdali še drugi in tretji del, drugače ne.«


 

Po sledeh starodavnih vedeževalk

Med brskanjem po staroverski zgodovini je s svojo radovednostjo zbral veliko podatkov in pričevanj o vidonih in vidonkah ter o vedeževalkah. »Vidoni so bili vidci s posebno močjo. Videli so v tvoje telo in imeli posebno energijo. Bili so samostojni, nihče jih ni imel pod nadzorom. Povedali so mi stvari, ki jih drugače nikoli ne bi izvedel, poznali so tudi magnetizem,« pripoveduje o materiji naslednje knjige.

Vedeževalke je proučeval od leta 1961 do sredine osemdesetih. Obiskal jih je okoli dvajset, vendar so bile enako kot staroverci zadržane, nezaupljive in skrivnostne. Največ mu je odkrila Marija Podobnik. Vedeževala je s kamenčki, polžki, konjskim kopitom in celo z municijo avstrijskih granat, pred črno magijo se je varovala s kamnom v obliki kačje glave.



»Marija Podobnik sprva ni hotela razkriti popolnoma ničesar, ampak pozneje je govorila. Prihajala je z bogate kmetije na Cerkljanskem. Ni se želela fotografirati, saj se je bala fotografskega aparata. Da sem jo ujel v objektiv, sem se sprehajal okoli s fotografskim aparatom. Ko sem jo zagledal, sem jo na skrivaj fotografiral, ampak ko je slišala zvok fotoaparata, je šla takoj nazaj v hišo. Fotografiranja so se bali, ker so verjeli, da ti fotografija ukrade dušo.«

Med pastirji je odkril tri moške vedeževalce, a njihove metode prerokovanja so bile popolnoma preproste; imeli so več paličic, in če si potegnil najkrajšo, se ti je približevala smola. Pri ženskah je našel pestrejše metode, denimo, vedeževanje iz črne bukve. Imele so različne knjige, na posameznih straneh so bili podčrtani posamezni stavki. Vedeževalka je tako na naključni strani odprla črno bukvo in prebrala podčrtani stavek, ki naj bi napovedoval tvojo prihodnost.



»Metode vedeževanja so bile zelo preproste, a ženske so imele odlično fantazijo. Vsaka je imela svoj način za napovedovanje prihodnosti,« pravi. »Jaz sem verjel samo vidonom. Oni so resnično imeli posebno moč.«

Neizmerno moč še naprej premore narava, zato je Medvešček prepričan, da stari običaji in staroverstvo ne bodo izginili. »Staroverci so zdaj drugačni, to so verniki v naravo. Prav zato je staroverstvo vera, ki se širi sama brez katekizmov in pridigarjev.«

Ob poslušanju prijetnega glasu gospoda Pavla Medveščka sta hitro minili dve uri pogovora, z iskrenim nasmeškom je opomnil še na eno posebnost: »Nobena vera ni odpravila pustovanja. Pust je preživel vse in ostaja v našem izročilu. Cerkev tega ni odpravila.«