V Cannesu žvižgajo in se požvižgajo

Te dni so se na La Croisette požvižgali na proteste proti do žensk nasilnemu Alainu Delonu in mu z vsemi častmi podelili palmo za življenjsko delo. Nato so požvižgavali ob znanem napevu klasike Clauda Leloucha Moški in ženska, ki je dobil nadaljevanje, ter se učili skrivnega sporazumevanja – z žvižganjem. Seveda so bile teme tudi resne, za kar sta poskrbela belgijska brata Dardenne.

Dardennova že imata dve zlati palmi (Rosetta, 1999, in Otrok, 2005). Njun zadnji film Mladi Ahmed ni nič slabši od nagrajenih dveh, predvsem pa je doslej poleg Nesrečnikov Ladja Lyja in Loachevega Obvestila o pošiljki med redkimi primerki izvrstno obrtno izpeljanega družbenega komentarja.

Uvodna špica in že smo v središču dogajanja. Švigajoča kamera je za petami mlademu Ahmedu, ki po šolskem koridorju beži pred učiteljico, ki mu hoče stisniti roko. Za pravovernega muslimana se ne spodobi rokovati z ženskami in Ahmed si za to, da bi bil vzoren vernik, namreč, nadvse prizadeva. Gorečno bere koran, za nič na svetu ne izpusti molitve, obseden je z obrednim umivanjem in čistočo ter prezira vse, ki prerokovih besed ne jemljejo dobesedno – tudi lastno mater in sestro. Slepo verjame imamu, ki mu predstavi militantne fundamentalistične ideje ter ga prepriča, da je učiteljica arabščine, ki v učnem načrtu uporablja za imama preveč posvetne metode, sovražnica religije številka ena in jo je treba nemudoma odstraniti. To nalogo vzame zelo resno Ahmed, ki po neuspelem poskusu umora učiteljice konča v prevzgojnem domu, kjer je deležen blagega tretmaja in rehabilitacije. Toda Ahmed je odločen speljati načrt do konca.

Filmskima sociologoma Jean-Pierru in Lucu Dardennu, mojstroma hladnega realizma, je s pragmatično začrtano zgodbo brez balasta, odvečnih besed ali čustev, s suspenzom prav do zadnjega preobrata, v (zgolj) uri in pol spet uspelo vzbuditi v gledalcu prav to – čustva. Po svoji navadi spet postavita v središče neprilagojenega najstniškega upornika ter mu za protiutež namestita nekoga, ki mu ni vseeno zanj. Njune zgodbe so pretkane z družbenim komentarjem, ki nikoli ni črno-bel in vedno vzbudi ambivalentne pomisleke. Tako je Mladi Ahmed lahko obraz islamskega fanatizma in v nezavedno vsajenega strahu pred njim. Lahko je tudi slika popreproščene vere in infantilne determiniranosti. Lahko pa je produkt multikulturne Evrope, ki se ne zna spopasti z različnostjo ras, kultur in religij ter v nemoči odgovarja z nasilno asimilacijo ali pokroviteljsko akulturacijo, na drugi strani pa v imenu svobode religije dopušča raznovrstne kršitve človekovih pravic.


 

Komični noir

V drugo smer in stran od minimalizma, dolgih kadrov, semantike in zgodovine ter pred leti čislanega novega romunskega vala je odjadral Corneliu Porumboiu s komično kriminalko Žvižgači (Whistlers oziroma La Gomera). Režiser filma Policijski, pridevnik in prvenca Smo imeli revolucijo ali ne?, za katerega je leta 2006 v Cannesu prejel zlato kamero, se je med pisanjem novega scenarija brez dvoma moral neznansko zabavati, ko je spletal povezave in mreže, v katere bo zapletel Cristija (Vlad Ivanov), kriminalista na oddelku za narkotike, ki za izdatno podkupnino rad zamenja stran. Čeprav je Porumboiu zgodbo zgledno uredil v poglavja – vsako predstavlja po eno iz množice oseb, med katerimi vešče spleta odnose –, se v hitrih akcijah in gagih izgubi marsikatera nit. A premisa je jasna, da bi pred aretacijo izvlekel demoničnega mafijca Zsolta, mora Cristi odpotovati na španski otok La Gomera ter se naučiti tajnega sporazumevanja – z žvižganjem. Gramatiko žvižganja mu razložita prelepa in čutna Gilda ter njeno nasprotje Carlito. Situacije, v katere se zapleta Cristi, so zabavne in premišljeno strukturirane, škoda je le, da film boleha za koprodukcijskim sindromom, ki ga prisili, da v njem govorijo angleško, špansko in romunsko. Da je mera eksotičnih lokacij polna, s Kanarskih otokov skočijo v Singapur.

Poleg smeha in žvižganja je romunski režiser poskrbel tudi za to, da Margot Robbie ne bo edina femme fatale na festivalu, in je s seboj pripeljal romunsko krasotico Catrinel Marlon, ki kot elegantna strastna kadilka Gilda omreži kriminalista Cristija. Cigarete na platnu torej še ostajajo, no, vsaj zaradi romunskih in kitajskih filmov.