Dež in solze sreče

Festival se je prevesil v drugo polovico. V zadnjih dneh sta bili v ospredju biografiji, po naključju obe s tematiko LGBT+. To sta Rocketman, biografija Eltona Johna v režiji Dexterja Fletcherja,­ ki ni v uradnem tekmovalnem programu, in Almodóvar s polavtobiografsko dramo, s katero v podobi Antonia Banderasa ­pretresa svoje odločitve.



Prvo polovico festivala je zaznamovalo tudi slabo vreme. Toda za Pedra Almodóvarja, ki je francosko premiero filma Bolečina in slava doživel v petek, je bil to dež sreče, kot je povedal na novinarski konferenci. Španski režiser ima s Cannesom ljubeče-sovražen odnos. Festivalska selekcija je njegova zgodnja dela ignorirala. Niti Ženske na robu živčnega zloma jih niso zanimale, je bil pa film prikazan v Benetkah in nominiran za tujejezičnega oskarja. Šele ko je Almodóvar z nagradami na drugih festivalih dokazal, da ni zgolj ekscentrik, ki si želi pet minut slave, ampak je resen avtor, so mu v Cannesu odprli vrata. No, vsaj nekoliko odškrnili, saj so ga leta 1992 najprej posadili v žirijo, šele s filmom Vse o moji materi (1999) so ga vzeli resno in pripustili v tekmovalni program. Odtlej je dobil mesto v Cannesu z vsakim novim filmom, a se mu je zlata palma vedno izmuznila, čeprav je med kritiki (tudi letos je tako) vselej veljal za favorita. Morda mu bo tokrat z iskreno polavtobio­grafsko dramo le uspelo, čeprav ima nesrečo, da se je (spet) znašel v močni konkurenci.

Pedro Almodóvar je v novem filmu strnil svoje življenje v dve besedi – bolečina in slava (Dolor y gloria). Obe v filmu natančno (z grafičnim prikazom) opredeli. Od svojih začetkov, globoko povezanih z Madridom, kjer je kazal prve filmske izdelke v krogu prijateljev in kmalu postal vidni član La Movida Madrileña, protikulturnega gibanja, ki je zaživelo po padcu Francovega režima, do mednarodnega kultnega statusa, ko je s filmi obredel svet.



V filmu je Salvador (Antonio Banderas) priletni režiser, ki uživa sadove preteklega dela, a se hkrati sooča s psihofizično bolečino. Težave s hrbtenico in koleni, glavoboli, anksioznost in depresije mučijo velikega režiserja, ki piše nov scenarij Odvisnost. Da bi temo globlje raziskal, poišče nekdanjega sodelavca – igralca, ki ima izkušnjo z odvisnostjo, zaradi česar sta se pred desetletji sporekla, in ugotovi, da je čas, da pokadita pipo miru. To storita dobesedno. Le da v »pipi« ni tobaka, pač pa heroin, ki režiserju blaži vse mogoče bolečine.

Omama ga povleče v otroštvo, kjer oživijo spomini na mamo (igra jo Penélope Cruz) in prve ljubezni. Tako se Salvador sooča z duhovi preteklosti ter išče odpuščanje in spravo z ljubljenimi osebami ter samim seboj. Avtofikcija, ki je seveda ne smemo vzeti dobesedno, je najmanj almodovarska doslej. V iskreni samoanalitični izpovedi je Almodóvar umirjen, manj melodramatičen, malce samopomilovalen, a še vedno barvit. Antonio Banderas ob bolečini, ki spremlja ustvarjalni proces, dostojanstveno prikaže večplastnost slavnega režiserja, kot sina, ljubimca in prijatelja.

Klišeji na psihoterapiji

Precej več ekstravagance si je v »svoji« biografiji (podpisan je namreč kot izvršni producent) privoščil Elton John. Tudi on – kar v kričeče rdeči opravi, s krili in rogovi ter rožnatimi očali – odide na uro psihoterapije, kakopak, da bi se soočil z odvisnostmi. Muzikal v režiji Dexterja Fletcherja (Bryanu­ Singerju je pomagal dokončati ­Bohemian Rhapsody) poteka po utečenih tirnicah. Treba se je vrniti v otroštvo, ugotoviti, da tam tiči vir nesreče (mali Reginald Dwight, kot je Eltonu zares ime, očeta ne zanima, materi pa je v napoto), odkriti glasbeno genialnost, ki se zares razživi v sodelovanju s pravim človekom (tekstopisec Bernie Taupin), pridobiti zaupanje zateženega menedžerja, že s prvim nastopom spodnesti množico v klubu, posneti prvi album in zaslužiti prvi milijon pri 25 letih, zamenjati menedžerja, zaslužiti več sto milijonov, si priznati, da si gej, se zapiti, zadrogirati in spreti z vsemi, ki so pogojno na tvoji strani, nato pa ugotoviti, da si ob množicah, ki kričijo pod tvojimi nogami, na svetu sam, da te nihče zares ne mara, ti pa si tako želiš malo ljubezni. Ne preostane ti drugega, kot da svojo pristno sramežljivost kamufliraš s kričečimi kostumi in lasuljami ter prestar za v klub 27 čakaš, da vse skupaj mine.



Taron Egerton, ki si v Cannesu ves čas otira solze sreče, v vlogi Eltona Johna dobro opravi delo. Fletcher pa omenjene klišeje spretno okrasi z nadrealnimi vložki, da Rocketman spominja na nekaj med Birdmanom in Deželo La La. Posamezne biografske zapike, v katerih resda ne manjka pikantnosti (Elton jih je dovolil, ker je menda odprt človek), še poudarijo glasbene uspešnice. Izkupiček je dve uri sproščujoče zabave, a ne več od tega.