V tekmovalnem programu nekaj filmov prevprašuje moralne in etične dileme današnjega časa. A dva resno trkata na posameznikovo in kolektivno (za)vest. To sta Američan
Terrence Malick s triurno meditacijo o ugovoru vesti proti nacizmu in Britanec
Ken Loach, ki je z ganljivo socialno tragedijo pripravil gledalce v dvorani do glasnega hlipanja.
Vodilni socialist med režiserji Ken Loach je na dobri poti, da bo prvi v zgodovini festivala dobil tretjo zlato palmo. Prvo je dobil leta 2006 za zgodovinsko dramo
Veter, ki trese ječmen o irskem boju za samostojnost leta 1920, nato je deset let pozneje prepričal s socialno dramo
Jaz, Daniel Blake. Tudi tokrat s filmom
Obvestilo o pošiljki (
Sorry We Missed You) ostaja na strani malega človeka, ujetega v peklenski krog prekarnega preživljanja.
Ricky in Abbie z otrokoma živita v najemniškem stanovanju v Newcastlu ter životarita ob priložnostnih delih. Zato se Ricky odloči za drzno potezo. Proda družinski avtomobil in vloži vse prihranke v nabavo kombija, da bi postal prevoznik za eno od velikih korporacij. Ideja, da bo sam svoj šef, samostojni podjetnik, ki bo svobodno razpolagal s časom (in podobna dikcija, s katero sodobna podjetja prikrivajo pravi obraz sužnjelastništva), ga premami, a kmalu spozna kruto resnico pogodbe, ki jo je podpisal s hudičem. »Samo še tole plastenko vzemi,« mu dobronamerno svetuje sodelavec. »Zakaj pa?« reče Ricky. »Zato, ker ne boš imel časa iti na stranišče.«
Začne se spiralasta pot v globine socialnega pekla, ki jo je Loach po scenariju svojega stalnega sodelavca Paula Lavertyja režiral z izjemnim občutkom in vehementno prepričljivostjo. Na obličjih igralca
Krisa Hitchena kot Rickyja in
Debbie Honeywood, ki se je v vlogi Abbie prvič preizkusila kot igralka, se postopoma rišejo posledice stresa in nemoči zaradi situacije, ki ju, namesto da bi jima omogočila skrb za družino, od tega vedno bolj oddaljuje. Mila in skrbna Abbie večere namesto z otroki preživlja z betežnimi strankami, Ricky pa si ne more odtrgati od dela niti toliko časa, da bi se zglasil v šoli, ko najstniški sin zaide v težave. Ljubeča in skromna družina razpade pred našimi očmi na obupane in dostojanstva oropane človeške lupine.
Sistem ubija – je končno sporočilo filma, ki bi ga lahko pristojno ministrstvo (pri nas smo ga lepo poimenovali ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti) odtisnilo na etikete z opozorilom pred nevarnostmi kapitalizma in svobodnega trga.
Malickov triurni film so navdihnili resnični dogodki. FOTO: promocijsko gradivo
Malickova pastorala
Družino kot osnovno celico človekovega bivanja in odgovornosti postavi v središče tudi Terrence Malick, ki se po zlati palmi, ki jo je dobil za
Drevo življenja leta 2011, vrača v Cannes z novo triurno meditacijo o smislu obstoja
Skrito življenje, navdihnjeno po resničnih dogodkih. Nekoliko presenetljivo je Američan angažiral znane nemške in avstrijske igralce, kot sta August Diehl in Bruno Ganz (to je njegova zadnja filmska vloga), ki nato v filmu govorijo angleško. Nemščina, ki jo tudi lahko slišimo kot jezik sovražnika, ni prevedena. Je torej neslišna.
Pastoralo začne v slikoviti avstrijski gorski vasici Radegund, kjer prebiva družina
Franza Jägerstätterja. V idilične kmetske slike vdirajo arhivski posnetki Hitlerja na pohodu. Franz edini v vasi nasprotuje anšlusu ter se izogiba vpoklicu v vojsko z ugovorom vesti in vztraja pri svoji načelnosti, da ne bo kolaboriral z nacisti, tudi ko ga aretirajo, ločijo od družine, zaprejo in mučijo. Njegova razumevajoča in ponosna žena s tremi hčerami ter sestrino pomočjo naprej sama upravlja kmetijo ter požira zaničevalne poglede in obtožbe vaščanov. Malick z mehkim gibanjem kamere boža zelene griče, polja in njive, s svetlobnim sijem riše avreole nad naravnimi obrazi ter opreza za njihovimi mislimi, ki jih slišimo v ozadju. Ali ne spoznajo zla, ko ga uzrejo? So načela več vredna od družine? Je bolje, da trpiš sam, kot da povzročaš trpljenje drugim? se v duhu odkrite krščanske etike retorično sprašuje Malick v filmu, ki v počasnem teku posnema pasivno aktivnost osrednjega lika.
Usoda Franza Jägerstätterja je znana. Z giljotino so ga usmrtili leta 1943, nato pa ga je papež Benedikt XVI. razglasil za mučenika. In ker v Cannesu nič ni prepuščeno naključjem, njegov praznik obhajamo ravno danes, 21. maja.
Komentarji