Tukaj sploh ni tako kot v New Hampshiru. Veliko lepše je!

Od takrat, ko je scenarist Joshua Rollins naletel na članek o požrtvovalni planinki, ki je rešila življenje onemoglemu hribolazcu,­ do trenutka, ko je na Krvavcu stal za kamero in gledal Naomi Watts, kako igra vlogo, ki jo je napisal, je preteklo komaj dve leti. Neskončna nevihta (Infinite Storm) se je odvila tako hitro, da še sam ni vedel, kaj ga je treščilo.

Igralec, scenarist, dramatik in ljubitelj gora Joshua Rollins se je desetletje posvečal zgolj igri. Videli smo ga v filmih Prebujanje, Vitez teme, Kužna nevarnost in Strel smrti. Potem pa ga je popolnoma prevzelo pisanje. Pisal je gledališka dela in scenarije, a sprva le kot ghostwriter (avtor v senci) – nepodpisani pisec, ki ga ponavadi pokličejo, da izboljša dialoge ali razvije like v scenariju. Svoj prvi avtorski scenarij za celovečerec World Breaker je prodal pred nekaj leti. Zdaj sodeluje tudi z Warner Bros. in produkcijsko hišo Atomic Monster Productions. Neskončna nevihta je njegovo prvo avtorsko delo, ki bo menda že letos ugledalo temo kinodvoran.
 

Tokrat ste torej prvič sedeli za kamero in gledali, kako vaše besede meso postajajo?

Res je. Kot igralec pred kamero nikoli nimaš celostnega vpogleda in ne veš, kaj vse si je zamislil režiser. Zdaj sem prvič imel pred sabo celotno sliko in gledal, kako je sto članov ekipe ustvarjalo to vizijo. Zares sem užival v Sloveniji. Zagotovo se bom vrnil.


 

Ste igralec, dramatik, scenarist in planinec. Zdi se, da vam je ta film pisan na kožo. Ste dolgo iskali temo, ki bo združila vse, kar vas zanima, ali ste po naključju naleteli na članek, v katerem je bila opisana zgodba Pam Bales?

Gorniški oziroma alpinistični filmi niso ravno uspešnice v kinematografih. Če se prav spomnim, Everest v ZDA ni prinesel v blagajne niti toliko, da bi povrnil stroške snemanja. Zato ne morem reči, da sem ravno iskal gorniško temo za scenarij. Zlasti v času pandemije sem bolj oprezal za zgodbami s pozitivnim sporočilom, ki bi gledalcem vlile upanje, jih navdihnile. Naletel sem na članek o gorski reševalki, ki je z gore rešila človeka, ki je tam poskusil narediti samomor. Ni ga torej rešila le fizično, ampak mu je z zgledom vrnila voljo do življenja in spremenila pogled na svet.
 

Kaj vas je v zgodbi najbolj ­pritegnilo?

To, da je v središču močna ženska, ki ni obupala in se je pogumno lotila reševanja odraslega moškega z gore. Veste, odraščal sem med samimi ženskami, tudi moja žena je zelo odločna, še bolj pa hči. Zato so v vsakem mojem scenariju ali igri, ki jo napišem, močni ženski liki. To je zame zelo pomembno. Pam Bales je gotovo najmočnejša ženska, kar sem jih spoznal.
 

Sta se srečala tudi osebno?

Pred dvema letoma, ko sem prebral članek, sem jo poklical, da bi jo vprašal, ali bi mi prodala pravice za scenarij. Obiskal sem jo in s svojimi besedami mi je opisala dogodek na gori. Potem sem jo obiskal še enkrat in ji razložil, da film ne bo prenesel dogajanja na bolj ali manj isti lokaciji in da moramo osnovni zgodbi dodati še kakšno njeno bolj osebno informacijo. Takrat mi je razkrila svojo življenjsko zgodbo, ki me je močno pretresla. Preživela je strašne stvari. Zelo mlada je imela dve hčerki. Nekega večera ju je poljubila za lahko noč in zaspala. V stanovanju je ponoči začel puščati plin. Pam se je zbudila v bolnišnici – ker je spala pri odprtem oknu, je preživela. Hčerki v sosednji sobi sta se zadušili. Tudi sam imam dva otroka in ne morem si predstavljati, kako se ji je po taki tragediji uspelo pobrati in znova zaživeti. Ta zgodba njeni neomajnosti, da bo rešila Johna, doda še en vidik. Ne le da je rešila nekoga, ki se je hotel ubiti, ampak je tudi dobro poznala občutek, ko ne vidiš več izhoda.
 

S čim ste jo prepričali, da vam je prodala pravice za zgodbo?

Povedal sem ji, da nočem iz zgodbe ustvariti akcijske gorske pustolovščine ali filma katastrofe. Zame je bilo najpomembnejše sporočilo zgodbe to, da je našla človeka, ki je tonil v temo, in mu pomagala spet najti svetlobo.
 

Ste poskusili poiskati Johna, da bi povedal svojo plat?

Ne. Že avtor članka Ty Gagne je razmišljal o tem, pa se je, kot je tudi zapisal, odločil, da ne bo iskal Johna, saj ga že pozna. John je v ljudeh, ki jih poznamo ali srečujemo vsak dan. John je brat, stric, sosed … Ena od tematik, ki jih odpira ta zgodba, so tudi duševne bolezni in to, kako se s stiskami in depresijo spopadajo nekateri ljudje, ki so tik pred tem, da bodo obupali. Pa tudi o tem, kaj lahko naredimo, da bi jim pomagali. To je pomemben vidik te zgodbe.
 

Stavek iz članka, ki me je najbolj ganil, je povzet iz Johnovega pisma, ki ga je poslal na gorsko reševalno postajo, da bi se zahvalil Pam. Zapisal je: 'Ves čas se je ozirala name s sočutjem, skrbnostjo, odločnostjo, ni me obsojala in vzbujala je vtis, da ji je res mar zame.'

Ko Pam Johna varno pripelje do avtomobila in jo on brez pozdrava zapusti, je v resničnem življenju to zadnjič, ko ga je videla. Jaz pa sem pisal filmsko zgodbo in sem hotel, da bi se vsaj še enkrat srečala. Zato sem v scenarij vključil prizor njunega snidenja. Pri tem me ni zanimala Johnova preteklost, hotel sem le, da bi se duši, ki ju veže tako močna skupna izkušnja, spet srečali.


 

Dogodek na gori se je zgodil že pred desetletjem, a se je v časopisih pojavil šele zdaj. Kako to?

Objavili so ga nekaj let za tem, ko se je zgodil. Nekatere revije so ga pred kratkim ponovno natisnile. V eni od njih sem članek prebral tudi jaz. Nanj me je opozoril prijatelj, ker je vedel, da sem bil nekaj let vodnik po Belem gorovju [del apalaške gorske verige], kjer se je dogodek zgodil. Takoj ko sem prebral članek, sem pomislil, da moram v akcijo, da pridobim pravice, in držal pesti, da jih ni že kdo odkupil. Velike produkcijske hiše so namreč nenehno na preži za takimi zgodbami in jih ponavadi odkupijo, še preden se pojavijo v časopisih ali jih izdajo v knjigi. Imel sem srečo, da je žurnal Union Leader znan v zvezni državi New Hampshire, drugod pa nima veliko bralcev. Zato članka ni videlo veliko ljudi, kar je bilo dobro zame.
 

Kako ste se torej lotili razvoja scenarija? Ste šli po poti, po kateri je hodila Pam? Študirali vremenske pojave?

Dvanajst let sem živel v Bostonu in redno hodil na Belo gorovje. Bil sem tudi vodnik, vse pohodniške smeri poznam kot lasten žep. Tudi sam sem večkrat pomagal ljudem, ki so se na gori poškodovali, in jih spravil dol na varno. Ko mi je Pam opisala dogodek, sem si natančno predstavljal, kje se je ustavila, kje je odnehala in se obrnila, natanko sem vedel, kje je našla Johna.
 

Tudi članek Tya Gagneja je tako napisan, da si bralec zlahka vse predstavlja. Z veliko detajli avtor doseže precejšen suspenz. Ste ga v scenariju še stopnjevali?

Dvourni film moraš napolniti z dogajanjem, zato sem seveda moral še kaj dodati. Glede na to, da sem poznal pot, sva se s Pam pogovarjala tudi o njenih drugih vzponih in pripetljajih gorske reševalke. Veliko sem doživel na gori. Zgodilo se mi je na primer to, da sem plezal s prijateljem in padel v ledeno vrzel. Če se takrat prijatelj ne bi vrnil in me našel, bi umrl. Tako sem vključil v film nekaj dogodkov, ki so se zgodili meni ali Pam na drugih reševalnih akcijah.


 

Scenarij ste imeli v rokah. Kaj ste storili potem?

Poslal sem ga nekaj produkcijskim hišam in studiem; nekaj jih je takoj izrazilo zanimanje. Ampak zdelo se mi je prav, da film posname Maven Screen Media, ker to produkcijsko hišo vodijo ženske in se je specializirala za zgodbe, ki odkrivajo ženski pogled. Zelo pomembno se mi je zdelo tudi, da so predlagali, da bi k projektu pripeljali režiserko. Ko se je priključila še Naomi Watts, je bil posel sklenjen. Naomi se je za zgodbo takoj ogrela in jo hotela čim prej posneti. Želela si je, da bi bil to že njen naslednji film. Ko se je priključila, smo bili vsi neizmerno navdušeni. Ni namreč lahko prepričati tako igralko, da se prostovoljno šest tednov muči na zasneženi, vetrovni gori. A Naomi je bila takoj za to. In res se je junaško držala.
 

Menda ste prav vi Naomi Watts pomagali med pripravami na vlogo?

Ker sem poznal vse detajle zgodbe, sva se usedla in iz žepa sem potegnil topografsko karto gorovja, ki jo hranim v svoji zbirki, da bi ji natanko pokazal pot, po kateri je hodila Pam, da bi si lažje predstavljala, kje in kdaj so se zgodile stvari na poti. Na zemljevidu sem ji rekonstruiral celotno zgodbo. Med snemanjem nisem bil prisoten le kot scenarist, ampak tudi kot svetovalec za gorništvo. Naomi sem pojasnil, kako je treba pravilno držati pohodne palice, kako namestiti dereze ...
 

Je Naomi spoznala tudi Pam?

Vse pogovore s Pam sem imel posnete in Naomi je vse preposlušala. Potem sem ju povezal in Pam je, ker smo bili v karanteni, pošiljala Naomi videoposnetke. Posnela se je med pakiranjem nahrbtnika, da bi Naomi videla, kaj spravi na dno in kaj je na vrhu. Natanko ji je opisala, kako je našla Johna. Naomi si je te posnetke nato vrtela v nedogled, da bi ujela njeno mimiko, način govora. Pam je namreč zelo redkobesedna, na neki način robata gospa. Odgovarja z jasnimi in kratkimi stavki. To se je zelo dopadlo režiserki Małgorzati Szumowski, ki je to njeno grobost in trdoživo zunanjost hotela ohraniti tudi na filmu.
 

Menda je Johnu, da bi mu vlila upanje, tudi pela. Katere pesmi ste vključili v film?

To bo odvisno od tega, za katere pesmi bomo dobili pravice. V resnici mu je pela Elvisove pesmi, ki pa so zelo drage, tako da mu bo v filmu najbrž pela kaj manj znanega (smeh).
 

Povejte nam kaj o tej zloglasni gori Washington? Zakaj je tako nevarna?

Zanimiva je, ker ni visoka niti dva tisoč metrov. Zdaj živim v Koloradu, kjer imamo štiritisočake, tako da Belo gorovje s tega vidika ni ravno impresivno. A na tem delu se srečajo vetrovi iz Atlantika in Kanade. Na tem gorovju so zaznali najmočnejše sunke vetra na svetu in ene od najbolj ekstremnih vremenskih razmer tudi sredi poletja. En odsek gore je posebej nevaren in je zahteval že veliko življenj.
 

Belo ali Predsedniško gorovje, kot pravite, poznate kot lasten žep. Je Krvavec res tako podoben gori Washington?

Rekel bom nekaj, pa ne zato, ker ravno prihajate od tod: težko smo se sprijaznili z dejstvom, da so slovenske gore veliko lepše od naših, ameriških. Pri nas ni tako osupljivega razgleda, kot ga ponujajo vaše gore. Zaljubljen sem v Belo gorovje, ampak ko sem prišel v Slovenijo, sem bil kar v zadregi, koliko lepih lokacij je na voljo. Prvi dan, ko smo si ogledovali lokacije, je direktor fotografije in sorežiser Michał Englert vzhičeno kazal – tu Pam najde Johna, tu obupa in se obrne. Jaz pa sem gledal naokoli in si mislil, ampak saj tukaj sploh ni tako kot v New Hampshiru. Veliko lepše je! Vsak, ki pozna naše gore, bo takoj opazil, da film ni posnet v ZDA. Ampak film to prenese.
 

Notranje lokacije ste ustvarili v studiu. Scenografka Katja Šoltes mi je omenila, da je bila pozorna na vsako malenkost, kot so ameriške vtičnice, kljuke, logotip okrepčevalnice na kavnih ­skodelicah …

Že v scenariju sem scenografske elemente zelo podrobno opisal. Vključil sem take malenkosti, kot je na primer diploma, ki jo je imela Pam obešeno na steni. To je bila nagrada The Shit Magnet [magnet za sranje], ki so ji jo podarili kolegi reševalci s pripisom, 'vse najslabše se vedno zgodi Pam'. Scenografka Katja Šoltes je bila fantastična. Zares se je potrudila in vse podrobnosti natanko raziskala. Trdo je delala, da je v studiu ustvarila 'ameriško vzdušje'. Ameriška in slovenska okrepčevalnica sta si na pogled zelo različni in ona je delo res dobro opravila.
 

Že tako težavne snemalne razmere vam je zaostrila še epidemija. Kako je bilo snemati v rigoroznih okoliščinah?

Ko smo prišli v Slovenijo, so bili ukrepi za zajezitev virusa v polnem teku, z zaprtimi restavracijami vred. A ljudje se, kolikor mi je uspelo videti, držijo pravil in se trudijo, da bi virus čim bolj zajezili. Na snemalnem prizorišču smo upoštevali stroge ukrepe, ves čas so nam merili temperaturo in dosledno smo nosili zaščitne maske, tudi po dvanajst ur na dan, kar je bilo zame zelo težko, saj večinoma delam od doma in je skoraj nikoli ne nosim.
 

Pa vendar vam vse to le ni tako tuje. Igrali ste namreč v trilerju Kužna nevarnost [Contagion], v katerem pacientka nič [Gwyneth Paltrow] iz Kitajske v ZDA prinese smrtonosen in zelo nalezljiv virus. Filmu iz leta 2011 je ob izbruhu covida-19 naenkrat spet zrasla gledanost.

Zelo sem vesel, da so ta film ljudje spet začeli gledati, ker še vedno dobivam tantieme (smeh). Igral sem enega od novinarskih kolegov Juda Lawa. Pri vsem skupaj me najbolj navdušuje to, da sem šele z izkušnjo covida-19 spoznal, kako preroški je bil film ter kako natančno in pravilno je režiser Steven Soderbergh prikazal določene stvari, kot je na primer strašljiv detajl, ko se virus znajde na kljuki od vrat, ki si jo poda nešteto ljudi. Danes se nihče več brezskrbno ne dotika kljuk.