Vihar, ki je k nam prinesel Naomi Watts

V studiu Viba divja vihar. Na zaplati umetnega snega kleči ženska v popolni snežni opravi, oster veter, ki piha iz razpihovalca listja in generatorja megle, ji mrši lase v vse smeri, da s solznimi očmi mežika in se opira z rokami ob tla, tik pred kamero, za katero stoji številna ekipa. Ob ženski je pravkar pognala jelka, ki se boči v vetru. Pravzaprav jo maje rekviziterjeva roka, a kader na monitorju kamere je popoln, izčrpana silhueta v oranžno-rožnatem sončnem zahodu – ne gre za romantiko, ampak bitko s časom, preden na nevarno goro leže tema.

Priča smo zadnjim prizorom gorniške drame Neskončna nevihta (Infinite Storm), ki jo je britansko-ameriška produkcijska hiša Maven Screen Media zadnji mesec snemala na Krvavcu in se vseh 26 snemalnih dni uspešno branila medijske publicitete. Nekaj ur prej, preden je padla zadnja klapa, so nas le povabili na obisk v filmski studio v ljubljanskih Stegnah, kjer je naša scenografka Katja Šoltes poustvarila snežno pobočje Krvavca. Tam so namreč posneli večino ganljive resnične zgodbe pogumne gorske reševalke Pam Bales.

Med vznemirljivim dogajanjem sploh nisem opazila, kdaj se je v temen studio prikradla glavna zvezda Naomi Watts in sedla na mesto, kjer jo je do tistega trenutka nadomeščala njena slovenska dvojnica. »Zelo sta si podobni, kajne? Včasih ju še jaz na daleč zamenjam,« mi je prišepnila Celine Rattray, glavna producentka filma, s katero sva s spoštljive razdalje opazovali magijo nastajanja filma. Toda prezence hollywoodske zvezde v prostoru ni bilo mogoče prezreti, čeprav ni bila oblečena nič kaj ekstravagantno, ampak v neopazno rdeče-sivo zimsko jakno s kapuco. Zdi se, da se v njeni prisotnosti vsi nenadoma vzravnajo. Zdaj gre zares.



Naomi Watts­ se pred kamero zazre nekam v daljavo in v trenutku se njeno obličje skruši od bolečine, dvoma in izčrpanosti, v očeh pa ji zasijeta uporniški žar in iskra upanja. Zdaj razumemo, kaj je mislil David Lynch, ko jo je za glavno vlogo v psihološki drami Mulholland Drive (2001) med tisočimi izbral le na podlagi portretne fotografije. »Nekaj sem videl v tvojih očeh,« je preprosto odvrnil doajen, ko ga je leta zatem Naomi Watts vprašala, zakaj ji je, dotlej neznani igralki, dal priložnost in jo pri 32 letih katapultiral v hollywoodsko ozvezdje.

Odtlej je nanizala nekaj nepozabnih vlog, kot novinarka raziskovala smrtonosni videoposnetek v grozljivki Krog Gora Verbinskija, se zapletala v čudovite psihološke eksistencialne zgodbe v 21 gramov in Birdman ali Nepričakovana odlika nevednosti Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, igrala lepotico, v katero se zaljubi zver v King Kongu Petra Jacksona, in kot novinarka Gretchen Carlson postala najglasnejši glas v istoimenski miniseriji o spolnem nadlegovanju in padcu prvega moža Fox Newsa. Za vlogi v 21 gramov in akcijskem trilerju o cunamiju na Tajskem Nemogoče Juana Antonia Bayone je bila nominirana za oskarja. Njen pečat so močne ženske, ki tudi v najhujši krizi ne izgubijo glave ne upanja.

»Zelo smo veseli, da je Naomi pristopila k projektu. Poslali smo ji scenarij in takoj nas je poklicala nazaj, tako ganjena nad zgodbo, da se ni odločila le igrati v filmu, pač pa se je pridružila tudi kot producentka. To se zgodi, ko nekdo res verjame v določen projekt. Naomi je kombinacija fizične in psihološke igralke, kar je za to vlogo zelo pomembno, saj mora kot gorska reševalka pokazati močno voljo in ranljivost hkrati. Razpon njenih igralskih sposobnosti je neverjeten in prepričani smo, da je prava za to vlogo,« je pokimala Jenny Halper, desna roka produkcijske hiše Maven Screen Media.



Bi nam morda lahko Naomi Watts kaj povedala? »Joj, danes žal ne. Snemamo zadnje štiri prizore in smo zelo na tesnem s časom,« je producentka s profesionalno prijaznostjo, a s pogledom, ki kaže kategorično neomajnost, zavrnila našo prošnjo. »Lahko pa vam povem, da se je Naomi popolnoma predala vlogi. Zelo se je trudila in je zelo pogumna ženska. Sama je odigrala tudi veliko akcijskih prizorov. Snemanje je v takih razmerah naporno, a tudi ko je bila na smrt utrujena in je čutila bolečino od fizičnega napora, je vztrajala in ni odnehala. Neverjetna igralka je, vse da od sebe, v fizičnem in psihičnem pogledu,« Celine Rattray ni skrivala navdušenja nad filmsko zvezdo, ki ima v rokah tako rekoč vse niti filma, saj poleg njene Pam ni veliko drugih likov. Nekje sredi zgodbe, v hribih, se ji pridruži stranski soigralec Billy­ Howle, ostale vloge so bežne (čeprav se v filmu pojavita tudi britanska igralka Sophie Okonedo, ki je bila za vlogo v Hotelu Ruanda nominirana za oskarja, ter uspešna glasbenica Eliot Sumner, hči Stinga in druge producentke filma Trudie Styler).

Vloga v Neskončni nevihti je za Naomi Watts diametralno nasprotje eni od njenih zadnjih vlog v drami Pinguin Bloom, v kateri je po padcu paralizirana in ves film odigra priklenjena na invalidski voziček. Da bi se čim bolj verodostojno prelevila v strastno alpinistko, ki se ne more upreti klicu gora, se je povezala z resnično Pam in z njo vzpostavila korespondenco. S praktičnimi napotki ji je pomagal tudi scenarist filma Joshua ­Rollins, igralec, dramatik, scenarist in gorski vodnik, ki je neverjetno zgodbo Pam Bales pred leti zasledil v lokalnem ­časopisu.




 

Oblačno z majhno možnostjo dežja

Ganljivo prigodo gorske reševalke Pam Bales je prvi leta 2019 zapisal novinar Ty Gagne in jo objavil v najstarejšem ameriškem alpinističnem žurnalu Appalachia, pod naslovom Stopinje v snegu. Članek z nemalo suspenza in veliko podrobnostmi se začne z vremensko napovedjo, ki jo skrbno preučuje izkušena dolgoletna hribolazka Pam, preden se odloči, da se bo podala na krožno, približno šest ur hoda dolgo turo po tako imenovanem predsedniškem gorovju v severni ameriški zvezni državi New Hampshire. Pam, ki navadno preživi več kot tristo dni na leto v hribih, je zastavljeno pot neštetokrat prehodila, a je kljub temu ni podcenjevala.

Najbolj zloglasen del predsedniškega gorovja, ki se imenuje tako zato, ker so vrhovi poimenovani po ameriških predsednikih – Roosevelt, Jefferson, Adams … –, je gora Washington, ki je znana po drastičnih vremenskih pre­obratih. Ob vznožju je lahko prav prijetno poznojesensko vreme, po nekaj sto metrih pa hladni zračni tokovi povzročijo orkanski veter in ekstremno nizke temperature. Pravzaprav so na gori Washington izmerili najhitrejše sunke vetra na zemeljski površini – 372 kilometrov na uro. Zato na njej, čeprav ni niti dvatisočak, trenirajo alpinisti, preden se podajo na Everest ali K2.

Posebej zgovorne so številke reševalnih akcij – na leto jih je več kot 200. Naslovi časopisnih člankov Preživeti goro Washington, Hribolazenje je bilo usodno, Pohodnik omahnil v smrt z gore Jefferson, Na gori Washington dva pohodnika odnesel plaz pričajo sami zase, srhljiv pa je dolg seznam smrtno ponesrečenih gornikov na wikipediji. Med njimi so številni omahnili v smrt pred tridesetim letom.



 Sedemnajstega oktobra 2010, ko se je torej Pam odpravila na goro, so meteorologi napovedali oblačno vreme z majhno možnostjo dežja. Pam se je odločila tvegati in se dobro opremljena odpravila na pot. Kot vedno je na zemljevidu označen itinerar pustila na armaturni plošči svojega avtomobila, parkiranega v dolini, in na poti večkrat posnela selfi, da bi ovekovečila hitro spreminjajoče se snežne razmere.

Bila je že čez sredino zastavljene poti, nad gozdno mejo, a še ne na vrhu, ko jo je zajela snežna nevihta. Izkušena gornica ni hotela tvegati in se je obrnila nazaj v dolino. Gosta megla in snežni vrtinci so ji zastirali pogled, videla je le še pol metra pred sabo in le s težavo je sledila oznakam poti.




Naenkrat je v snegu zagledala še ene stopinje. Bili so odtisi navadnih superg. Neodgovorno in nenavadno za te razmere, je pomislila Pam. Nenadoma so stopinje skrenile s poti in Pam je zaklicala v belino: »Je kdo tam? Potrebujete pomoč?« Ker ni bilo odgovora, se je z intuicijo gorske reševalke in medicinske sestre odločila, da bo sledila stopinjam. Nedaleč stran je naslonjen na skale sedel moški, izčrpan, podhlajen in neodziven. Nosil je neprimerna, lahka oblačila in superge, na katerih se je že nabral led, ki je obdajal tudi ves njegov obraz. Ker ni spregovoril, ga je Pam začela oživljati, ga preoblekla v svoja rezervna oblačila, aktivirala toplotne obliže in mu jih pritrdila na stopala, v usta mu je zlivala vroč kakav iz termovke.

Ker ni vedela njegovega imena, ga je poimenovala John. Za silo ga je spravila k sebi in pripravila do tega, da je vstal, se oprl nanjo in ji sledil v dolino. Pred njima je bilo več kot tri ure hoda, in če bi se obotavljala, bi bilo lahko usodno za oba. Zato je Johnu Pam prigovarjala, ga bodrila in mu pela pesmi, da je ostal zbran in buden. Čeprav je s tem, da je pomagala Johnu, ogrozila še svoje življenje, ga je srečno pripeljala v dolino in posedla v svoj avtomobil. Ko se je John dovolj ogrel in prišel k sebi, je vstal, ji rekel adijo, sedel v svoj avtomobil in se odpeljal. »Kaj za vraga je bilo to?!« je vzkliknila Pam in se odpeljala domov.



Članek, po katerem je nastal scenarij za film Neskončna nevihta, opisuje nadaljnji potek zgodbe. Teden dni pozneje je na gorsko reševalno postajo, kjer je delala tudi Pam, prišla kuverta, v kateri je bilo k pismu priloženih nekaj bankovcev. Pošiljatelj se ni podpisal, povedal pa je, da ga je gospa, ki mu je na gori rešila življenje, klicala John. Ker se ji od šoka takrat ni niti zahvalil, ji zdaj piše pismo, je zapisal - kot del terapije. Priznal je, da se je na goro oni dan podal, da bi končal svoje življenje. Namenoma se je neprimerno napravil, da bi smrt prišla čim hitreje. Skoraj mu je že uspelo, a se je kot angel pred njim pojavila gospa in ga spravila nazaj v dolino. »Ves čas se je ozirala name s sočutjem, skrbnostjo, odločnostjo, ni me obsojala in vzbujala je vtis, da ji je res mar zame,« je zapisal John, ki je po tem dogodku spremenil pogled na življenje.
 

Filmska ekipa v večini slovenska

»Pam je resnična junakinja in veseli nas, da lahko s filmom praznujemo njeno življenje, njeno dobroto, darežljivost, nesebičnost. Ta ženska je imela zelo trdo življenje in v filmu bo prikazana tudi njena osebna tragedija. Kot medicinska sestra in gorska reševalka je vedno postavljala druge na prvo mesto,« je povzela Celine Rattray, ki je vedno na preži za zgodbami močnih in aktivnih junakinj. S poslovno partnerico Trudie Styler, omenjeno gospo Sting, sta se z Maven Screen Media osredotočili predvsem na podporo režiserkam, o čemer je Celine Rattray spregovorila tudi v pogovoru, ki bo objavljen jutri v Sobotni prilogi. Neskončna nevihta je peti film te produkcijske hiše po vrsti, pri katerem za kamero stoji režiserka. Priznana poljska filmarka Małgorzata Szumowska si režiserski stolček deli s svojim stalnim direktorjem fotografije Michałom Englertom.

Res je nekam osvobajajoče gledati ekipo, ki upira oči v samozavestno in odločno Małgorzato Szumowsko, ki v temnozelenem modnem kombinezonu sedi na visokem režiserskem stolčku in vehementno uresničuje svojo vizijo. Producentki je prepričala s preteklimi filmi, močnimi socialnimi dramami, ki spominjajo na sanjske stilizirane groteske, kot sta Nikoli več ne bo snežilo, s katerim se je lani potegovala za zlatega leva v Benetkah, in Druga ovčica, nekakšnim hibridom med Deklino zgodbo in Lanthimosovim Jastogom.



»Nekatere stvari ženske vidijo z drugačne perspektive. Za ta projekt je bilo za nas pomembno, da je za kamero režiserka. Małgorzata Szumowska ima drzen, 'mišičast' vizualni slog, ki je usklajen z intimo likov, in zdelo se nam je, da bo tudi zgodbo Pam Bales znala posneti drugače, ne pa iz nje napraviti tipičen avanturistični gorniški film,« je pristavila Jenny Halper.

Kljub ameriški zgodbi, britanskim producentkam in glavni igralki ter poljskemu avtorskemu tandemu so kar devetdeset odstotkov več kot stočlanske ekipe predstavljali slovenski filmski ustvarjalci. Tudi v kreativnih sektorjih, kot je scenografija, ki jo je v celoti oblikovala Katja Šoltes in Krvavec preoblekla v goro Washington, v ljubljanskem studiu pa ustvarila avtentičen ameriški diner (okrepčevalnico). Ne najlažja naloga med epidemijo, ko so trgovine zaprte, je pripomnila scenografka.



Solidno plačano delo in priložnost za sodelovanje s tujo ekipo je bilo po letu birokratske blokade filmskega sektorja in zastoja produkcije zaradi epidemije za naše filmske ustvarjalce eksistencialnega pomena. Eden od pogojev, da se tuje produkcije sploh odločijo za snemanje pri nas, so denarna povračila, ki jih je Slovenija prvič izplačala leta 2018. Po podatkih, ki nam jih je posredoval Slovenski filmski center, so producenti filma Neskončna nevihta upravičeni do denarnega povračila nekaj več kot pol milijona evrov. Saj so ob tem, da so lepote slovenskih gora ovekovečili na filmu, ki ga je odkupil gigant Sony Pictures, in jih ponesli v svet, na naših tleh med snemanjem porabili oziroma investirali nekaj več kot dva milijona evrov.