Tisto je predvsem dobra zgodba

Kinouspešnica te jeseni Tisto: Drugo poglavje prinaša zaključek priredbe enega bolj slavnih romanov Stephena Kinga. Režiser Andrés Muschietti je pri prenosu pisane besede ubral številne lastne poti, pa čeprav film ohrani osnovno zgodbo. Oglejmo si torej, kako se ključni elementi zgodbe o »luzerjih« in morilskem klovnu obnesejo v vizualni podobi.

Tisto je zgodba o skupini otrok, ki odraščajo v mestecu Derry. Poletje je, a medtem ko se njihovi vrstniki dolgočasijo, usoda zbliža skupino »zgub«, ki se zavedo, da je mesto žrtev nadnaravnega bitja. »Tisto« se manifestira kot njihovi največji strahovi, a izhaja iz grotesknega klovna po imenu Pennywise.



Njegove žrtve so bili številni pogrešani in umorjeni otroci, le glavni junaki so mu ubežali, in tako skujejo načrt, kako ga ustaviti. To je osnova zgodbe prvega filma izpred dveh let, aktualno filmsko nadaljevanje pa se osredotoča na njihovo vrnitev v Derry 27 let kasneje (tj. v sedanjosti), ko se Tisto vrne.

Ena ključnih razlik med filmom in knjigo je v strukturi, saj so v knjigi dogodki iz otroštva in sedanjosti prepleteni. Osrednji fokus je namreč na odraslih junakih, njihove mladostne dogodivščine pa bralec spozna skozi postopoma obujajoče se spomine. Z uporabo te taktike Stephen King postopoma gradi svoje junake ter jim s kombinacijo odraslih vrlin in otroških odkritij dodaja kompleksnost in plastičnost. Razlika je tudi v tem, da so dogodki v knjigi umeščeni v leti 1958 in 1985, v filmu pa v leti 1988 in 2016, kar pa se odraža bolj ali manj zgolj pri popkulturnih referencah.

Film je medij, ki predstavi vsebino na linearen način in v relativno kratkem času. Čeprav oba filma skupaj trajata pet ur, je to drobiž v primerjavi s prek 1300 stranmi knjige (v slovenskem prevodu Marka Košana). Časovno bolj ali manj homogena struktura je bistveno bolj prijazna gledalcu, saj se tako v vsakem filmu osredotoči na (zgolj) eno zaporedje dogodkov in sedem glavnih junakov ter dva antagonista.



Zgradba knjige z dvojnim časovnim tokom in posledično podvojenim številom junakov (ter nekaj dodatnimi) je lahko zahtevna že za nezbranega bralca, čeprav ta sam določa hitrost branja in ima možnost vračanja nazaj, medtem ko je pri filmu tempo podajanja zgodbe v domeni režiserja. Ta sicer obljublja nekakšno integralno različico, ki bi sledila matrici knjige, vendar bo to bržkone zgolj poslastica za največje oboževalce, podobno kot je bilo pred desetletjem pri priredbi risoromana Varuhi (tam je osrednja zgodba prepletena z zgodbo gusarskega stripa, ki ga nekdo bere; ta strip v stripu je bil posnet kot risanka za dodatek na videoizdajo, nato pa še (prisilno) zmontiran v igrani film).


 

Prave žrtve so stranski junaki

Tisto je obsežna knjiga tudi po Kingovih standardih in zdi se, da je velik del besedila namenjenega karakterizaciji junakov z opisovanjem njihovih dogodivščin in občutkov. Dogajanje je povečini žariščeno skozi posamezne junake, ki pa se med poglavji menjujejo. Tako bralec izve, kaj si junaki mislijo in kako jih dojemajo drugi, kar postane še posebej zanimivo (in srhljivo), ko to vlogo prevzamejo antagonisti. Te King nasploh zmeraj odlično napiše, saj praviloma poda razlago in utemeljitev njihovega abotnega vedenja, a jim brez opravičevanja odreče bralčevo empatijo. Čeprav so liki deležni bogate zgodovine, pa bi jih vseeno težko opisali kot kompleksne, saj so še zmeraj omejeni na žanrske arhetipe in njihove variacije. Posledično tudi med transformacijo v filmske junake ne izgubijo veliko. Izjema so stranski liki, ki v knjigi dodatno označujejo glavne junake (npr. Beverlyjin mož Tom), saj so v priredbi povsem odrinjeni na obrobje.

King nameni veliko prostora tudi družbenim komentarjem, pri čemer se z izbiro junakov, njihovih kompleksnih zgodovin ter zgradbo zgodbe izogne pridiganju in posploševanju. Ključni elementi zgodbe so tako obsojanje rasizma, družinskega nasilja in mizoginije ter komentar neuspešne urbanizacije majhnih mest, ki skozi rast in preobrazbo zamenjujejo človeško identiteto s korporativistično. Čeprav gre za integralne elemente romana, ki soustvarjajo junake in njihov boj proti Tistemu, jih je filmska priredba prisiljena kastrirati, saj bi lahko te teme v toliko krajšem formatu kmalu prevzele osrednje mesto.

Ta odločitev sicer še dodatno posploši junake, hkrati pa tudi odvzame karakter prav posebnemu junaku knjige, samemu mestu Derry. V knjigi je z natančnimi opisi lokacij in ljudi ter podrobno predstavljenimi zgodovinskimi dogodki Derry prikazan kot leglo na videz potlačene nestrpnosti in sovraštva, okronanega z neverjetno sposobnostjo prebivalcev, da tudi ob najhujših ekscesih nasilja pogledajo proč. Tisto jih pri tem zgolj spodbuja.
 

Metašund in slab konec

Ker je Tisto roman Stephena Kinga, je glavni junak Billy Denbrough (v filmu ga igrata James McAvoy in Jaeden Martell) pisatelj. V na videz nepomembnem prizoru na začetku romana se Bill spominja študija kreativnega pisanja ter izumetničene potrebe profesorja in sošolcev po doseganju umetnosti. Sam se odloči, da bo raje pisal zanimive zgodbe, in kot Kingov surogat v romanu s tem sporoča bralcu, kaj lahko pričakuje na naslednjih več kot 1000 straneh: zanimivo in napeto zgodbo, pa čeprav bo ta šund.

V aktualnem filmu je namesto tega uporabljen nekakšen humorni lajtmotiv, da so Billove knjige sicer uspešnice, a ne zna pisati koncev. V najbolj metasceni mu to očita celo lastnik komisijske trgovine, ki ga igra sam Stephen King. Šibki konci so sicer tudi pogosta kritika Kingovih del, še posebej pa to velja za televizijsko adaptacijo Tistega iz leta 1990, kjer se luzerji na koncu spopadejo z nizkoproračunskim ogromnim pajkom. S tem pristopom skuša aktualni film prepričati gledalce, da bo tokrat konec boljši, in jim hkrati znižati pričakovanja. To je pametna odločitev, saj ima končni spopad številne pomanjkljivosti, poleg pretiranega naslanjanja na posebne učinke tudi navidezno poveličevanje nasilništva in samomora ter (v zadnji sceni) prisiljen poskus vzbujanja nostalgije. In čeprav gre za dobro zgodbo, ni dvoma, da sta tako film kot knjiga šund v najboljšem pomenu besede.