Dremanja je konec, prihaja Tarantino!

Quentin Tarantino prihaja v Cannes. Ta novica je še pred začetkom festivala zasenčila vse druge. Še posebej, ker je Tarantino, ki je v 32-letni filmski karieri posnel zgolj devet celovečernih filmov, pred leti napovedal, da se bo po desetem filmu upokojil. Če je to res, bomo v Cannesu v torek videli njegov predzadnji film.

»Tarantino je zvest otrok Cannesa,« je 56-letnega ameriškega režiserja pohvalil direktor festivala Thierry Frémaux. Ker si je na vsak način želel svoj novi film predstaviti tam, kjer se je zanj vse začelo, se je menda za štiri mesece zaprl v montažo in dokončal film še pravočasno, da se bo v torek spet popeljal po La Croisette. V Cannes je kot novinec leta 1992 prodrl z Mestnimi psi in dve leti pozneje odnesel zlato palmo za Šund. Leta 2004 je postal predsednik žirije in v (pre)drznem slogu nagradil sonarodnjaka Michaela Moora za Fahrenheit 9/11. Vmes je poskrbel za škandal ali dva, se stepel z varnostniki (menda ga niso pustili na ogled filma Zgodilo se je čisto blizu vas) in udaril po obrazu Harveyja Weinsteina, kar se je petnajst let pozneje pokazalo za upravičeno.


 

Nirvana na Azurni obali

Zlata palma je izstrelila​ Šund v kinematografsko stratosfero, da je po svetu s predvajanjem filma prinesel v blagajne sto milijonov dolarjev. Tako rekoč je Cannes ustoličil Tarantina. To si je tedanji umetniški direktor festivala Gilles Jacob štel v posebno čast in je v canocentričnem slogu dogodek poimenoval »ključni trenutek v zgodovini neodvisnega filma«.

Tok je bil dvosmeren. »Po Šundu Quentina Tarantina filmi ne bodo več isti,« so pisali kritiki v letu, ko so se za zlato palmo potegovali Kieś​lowski z Rdečo, Kraljica Margot Patricea Chéreauja in Dragi dnevnik Nanija Morettija. Z brezsramno ameriško pristranskostjo je kritik revije Time tedaj zapisal: »Bilo je tako, kot bi Tarantino Cannesu sporočil: 'Ok, ljudje. Dremanja je konec. Zdaj pa pozorno glejte, kako se stvarem streže. Pokazal vam bom, zakaj filmom pravijo gibljive slike.'«

Kljub kričeči histeriji, ki spremlja vsak njegov korak po rdeči preprogi, Tarantino tu najde nirvano. Notranji mir, blaženost. Zanj ni pomembnejšega kraja na svetu. Od nekdaj je sanjal, da bi lahko prikazal film v palači na Azurni obali, ki je zanj kot arena, v katero spustiš film, da se lahko začnejo kresati mnenja. »V Cannesu je jasno, kdo je v središču, to so filmi. Filmi tu nekaj pomenijo. Ljudje jih sprejemajo z vsem bitjem, tudi ko se iz dvorane slišijo klici neodobravanja,« je v nekem intervjuju povedal Tarantino, in govoril je iz izkušenj. Leta 1994, ko je z rok Clinta Eastwooda prejemal zlato palmo za Šund, je v dvorani vstala gledalka in dejala: »Film je za en drek!« Tarantino se je znašel in na njen medklic mirno odgovoril, da ne dela filmov, ki bi poenotili ljudi, temveč take, ki jih prej razdvajajo.

Tarantino je samouk. Šolo – ta »zapor« – je zapustil že pri šestnajstih letih in knjige zamenjal za videokasete. Delo si je našel v bližnji videoteki, gledal filme in pisal scenarij. Posnel je prvi film (My Best Friend's Birthday, Rojstni dan mojega najboljšega prijatelja) in po izkušnji samokritično ugotovil, da je zanič, ampak da se je v procesu naučil snemati filme. Že v drugem poskusu (ta šteje za njegov prvenec) je ustvaril Mestne pse, kultno kriminalno črno komedijo. Potem se je kot pravi cinefil po vrsti poklanjal svojim priljubljenim žanrom. Sledili so posvetilo blaxploitacijskemu podžanru Jackie Brown, visoko stilizirani kung-fu-samurajski špageti vestern in horror double-bill Ubila bom Billa ter hommage grindhouse filmom Smrtno varen. Z Neslavnimi barabami je na novo spisal zgodovino in z močjo filma požgal tretji rajh, z Djangom brez okovov dal Afroameričanom lastnega temnopoltega vesternovskega junaka in z eno potezo opravil s suženjstvom v Ameriki (za nekatere sicer precej kontroverzno, a nikoli ni bil ljubitelj politične korektnosti) ter za dobro mero posnel še vestern Padlih osem, ki je menda film o nezaupanju. Tudi z novim filmom se bo, kot sporoča že z naslovom Bilo je nekoč v Hollywoodu (Once Upon A Time in Hollywood), poklonil velikanu vesterna Sergiu Leoneju. A pustimo se presenetiti.


 

Pesnik hemoglobina

Tarantinovo biblijo kulturnih in žanrskih hibridov, citatov, referenc in pečatov obsedeno analizirajo številni mladi režiserji v upanju, da se jim bo razkril recept. Tarantino jih spodbuja: »Šola te ne nauči ničesar. Če imaš res rad film, ga boš posnel. In to dobrega.«

Njegovi so dolgi prizori pogovorov, v katerih ponavadi zakroži okoli razpravljajočih likov, ki niti ne govorijo o čem prav zelo pomembnem, ampak nas s kamero vseeno prepriča, da jim prisluhnemo. Spodnji rakurzi – ponavadi pogled iz prtljažnika, v katerem tiči žrtev, fetišiziranje podplatov, plesni vložki na legendarno glasbeno podlago in zdaj že kultne izmišljene znamke – cigarete Red Apple, burger Big Kahuna, restavracija Jack Rabbit Slim … In nasilje. Veliko nasilja.

V nekem intervjuju je razložil to svojo afiniteto. Mama ga je v rani mladosti redno vodila s sabo v kino ter se pri tem ni ozirala na oznake filmov, primernih za otroke. Tako je bil menda že v rani mladosti izpostavljen vsakršnim vsebinam – eden izmed prvih filmov, ki jih je videl, je bil na primer Odrešitev (Deliverance). Seveda je z nedolžnimi očmi opazoval tudi nasilje v filmih, in morda prav zato v zrelejših letih razvil do njega poseben (estetski) odnos ter iz njega ustvaril lasten pečat. Mlaka krvi, ki se zliva iz rane v trebuhu, kri, ki brizga na vse strani iz vratne žile, ali izpuljene roke, po zraku leteče odsekane glave, razstreljeni možgani na avtomobilskih oknih in sedežih … so mu prinesli vzdevek pesnik hemoglobina. Njegovi prizori osupnejo z grafičnostjo, a jih je v kontekstu zgodbe treba brati kot prispodobo. To je katarzično nasilje, pravi QT. Brutalno izživljanje gospodarjev nad črnskimi sužnji v Djangu brez okovov, skrb vzbujajoče znašanje nad ženskami (Ubila bom Bila, Smrtno varen) so zgolj (vsakdanji resnični) primeri, ki nam jih Tarantino nazorno predstavi. Ko Django ali pa dekleta vrnejo udarec in obračunajo z gospodarji oziroma šovinisti, je maščevanje (in nasilje) sladko – in upravičeno. Tarantino, ki ob novinarskem vprašanju o svojem odnosu do nasilja nemudoma prekine intervju, je že večkrat ponovil, da seveda loči med resničnim nasiljem, ki je nagnusno in neopravičljivo, in fiktivnim filmskim nasiljem.

Kakšen bo torej njegov predzadnji film? Logline pravi takole: Pozabljeni televizijski igralec in njegov dvojnik kaskader lovita usahlo slavo in uspeh v zlatem obdobju Hollywooda konec šestdesetih let. Čisto po naključju se to dogaja v času krvavega obračuna članov Mansonove družine.

Na sveto zemljo, kot Cannes rad imenuje Tarantino, se z njim vračata Brad Pitt (igral je že v Neslavnih barabah) in Leonardo DiCaprio (prvič ga je angažiral v Djangu brez okovov), s čimer si je Tarantino drznil, kar si ni še nihče pred njim – ta dva superzvezdnika je postavil v isti film.