Potovanje duše med Laosom in Zanzibarjem

Neskončnost spolzi skozi razpoke; svet se odpre tistim, ki se odprejo svetu, nas režiser Lois Patiño opozarja v senzorični filmski izkušnji Samsara, v kateri duša potuje med Laosom in Zanzibarjem, iz enega telesa v drugo.

Patiño (1983, Španija), ki je študiral film in psihologijo, njegova dela pa so bila prikazana v številnih muzejih sodobne umetnosti in na številnih festivalih, nas v tretjem celovečercu, posnetem na 16-milimetrski filmski trak, ki se je premierno predstavil na Berlinalu, še jutri pa ga je mogoče ujeti na Liffu, povede v Laos. Tam sredi osupljive, divje narave v budističnih templjih bivajo mladostniki, eden od njih pa vsak dan prečka reko, da bi iz Tibetanske knjige mrtvih prebiral starki.

Stičišče življenja in smrti

»Ker film pripoveduje o reinkarnaciji, sem si želel, da bi se po prehodu v drugi del spremenil tudi naš pogled, način, na katerega se vežemo na realnost,« je Lois Patiño dejal v intervjuju za Cineuropo. FOTO: promocijsko gradivo

Njena duša bo vsak trenutek odpotovala drugam, prek prostora, časa, s čimer se bosta v drznem, radikalnem, inovativnem spoju bliskov in zvokov, ki jih v petnajstminutni sekvenci doživljamo z zaprtimi očmi, pred nami prelomila tudi filmski prostor in filmski čas (kajti film se odpre tistim, ki se odprejo filmu).

Kot je poudaril režiser, se film »na sredini preobrazi v kolektivno meditativno izkušnjo«, med katero starkina – in naša – duša potuje med Laosom in Zanzibarjem, iz enega telesa v drugo v tokokrogu rojstva in smrti. Ko se v drugem delu filma znajdemo na Zanzibarju, se sprememba zgodi tako pred kot za kamero; direktor fotografije Mauro Herce, zaslužen za prvi del filma, preda vajeti direktorici fotografije Jessici Sarah Rinland.

Kot je poudaril režiser, se film »na sredini preobrazi v kolektivno meditativno izkušnjo«. FOTO: promocijsko gradivo

»Ker film pripoveduje o reinkarnaciji, sem si želel, da bi se po prehodu v drugi del spremenil tudi naš pogled, način, na katerega se vežemo na realnost,« je Lois Patiño dejal v intervjuju za Cineuropo.

Poudaril je, da je bil največji izziv pri snemanju filma razumeti realnost držav, katerih jezika ne razume. »Ker je bil film nizkoproračunski, smo iz Španije odpotovali le direktor fotografije, inženir zvoka, eden od producentov in jaz.

Preostali člani ekipe so bili domačini, kar nam je omogočilo, da smo preverili vse dialoge ter se izognili vmešavanjem. Več noči sem tudi prespal v templju, da bi spoznal rutino menihov. Od tristo novincev, ki bivajo tam, jih nekaj govori angleško – ti so bili izbrani za igralce.«