Podgane, umori, usnje in pasti osebne travme

V nadaljevanju preberite: 

Pattinsonov Bruce Wayne zavrača vse, kar se zavračati da – ne le bogastva, ugleda, filantropije in žensk, temveč tudi sončno svetlobo, soljudi, življenje samo. Z bremeni preteklosti (»grehi mojega očeta«), jezo, krivdo in obžalovanjem, mrakobnim pogledom in razmršenimi lasmi, ki mu vse prevečkrat padajo čez razmazano senčilo, ob Nirvaninem Something in the Way (Underneath the bridge / Tarp has sprung a leak / And the animals I've trapped / Have all become my pets / And I'm living off of grass / And the drippings from my ceiling / It's okay to eat fish / Cause they don't have any feelings) zapisuje v dnevnik, premišljuje o preteklosti, se prička z butlerjem – Alfredu, ki ga igra Andy Serkis, v začetku filma zabrusi »nisi moj oče«, nato pa jezno odkoraka iz sobe – ter tu in tam zakoraka na ulice deževnega Gothama, polnega kriminala, kapljičarjev in podgan.

Danes velja, da je junak prepričljiv, kolikor so prepričljivi njegovi notranji boji, Waynova pretirana mučeniškost pa poskrbi, da ga je – ko si naposled le nadene kultno obleko, da bi izsledil morilca, ki z imenom Ugankar brutalno, a pretkano ubija predstavnike koruptivne oblasti – težko vzeti resno, čeprav si film, ki bolj kot na akcijski spektakel spominja na noirovsko kriminalno detektivko, za to z vsemi sredstvi prizadeva.