Pasti odraščanja, ujete na film

Letošnja letina je prinesla veliko filmov, ki postavljajo v ospredje mlade junake, nekateri celo otroke. Postavljajo jih v različne kontekste in pred različne preizkušnje, motiv je pogosto medvrstniško nasilje. Tema odraščanja v tekmovalni sekciji Perspektive prevladuje, veliko takih filmov najdemo tudi v drugih sekcijah Liffa.

Ljudje in kraji

Krhkost mladega bitja, pred katerim se odpirajo širne možnosti, lahko pa tudi samo ena, je snov, iz katere so stkani številni filmi. Obdobje, ko je duša čista in zaupljiva, ko je notranje življenje burno in mogočna čustva nerazumljiva in nerazumljena, ko se je enako lahko odločiti za dobro kot za slabo, je za filmsko zgodbo neznansko pripravno in zanimivo. Lepota, ki jo vidijo mlade oči, neumnosti, ki jih mislijo mladi možgani, bolečina, ki zareže prve rane. Prvo prijateljstvo, prva zaljubljenost, prvi poljub, prvo razo­čaranje, prvi pretep, prva zadetost, prva napačna odločitev, prvi izziv … gnetejo in oblikujejo mladega človeka v to, kar bo postal. Postajanje pa vedno vključuje upanje, vesoljne možnosti in zazrtost v prihodnost. Vendar s sabo prinaša tudi odgovornost – do drugih in do lastnih dejanj, ki se ji odraščajoči počasi privaja. Da mu je na tej poti lažje, naj bi skrbeli roditelji. A tudi oni včasih niso dovolj zreli in odgovorni. Prav to se zdi ključna skupna premisa filmov, ki motrijo otroke v odsotnosti staršev. Roditelji ali skrbniki so bodisi fizično bodisi psihično odsotni, ali pa nalogi preprosto niso kos. Tako je odgovornost, ki se je mora naučiti otrok, v resnici odgovornost staršev, posledično pa odgovornost skupnosti in družbenih sistemov, kar je vselej moralni nauk filmov, ki kontekstualizirajo odraščanje.

Zgodba odraščanja je pravzaprav idealni in ultimativni scenarij. Ponuja junaka, ki je na razpotju, postavljen pred številne izzive in dileme, nato pa krene po poti, ki je nujno transformativna, zanj osebno, ponavadi pa tudi za okolico. Najbrž ni nezanemarljivo dejstvo, da so večino teh filmov posnele režiserke, ki so mlade igralce senzibilno vodile skozi zahteven proces odraščanja na platnu.

A da ne bo pomote, to niso otroški ne mladinski filmi, temveč odrasli filmi o odraščanju, ki z iznajdljivimi filmskimi sredstvi razvijajo izvirne načine, kako se potopiti v otrokov svet, se približati njegovim mislim, kako se postaviti na njegovo raven. (V tem pogledu je zanimiv tudi novi kratki film Martina Turka Za vogalom – prikazan je bil na Festivalu slovenskega filma in ni v programu Liffa –, ki vztrajno pušča odrasle zunaj fokusa in se osredotoči na enajstletnega protagonista ter njegov zorni kot).

Šolsko dvorišče v filmu Igrišče ni kraj brezmejnega veselja in igre, temveč bojišče, na katerem se vsak dan bijejo bitke za premoč. FOTO: arhiv Liffa

Kamera je zato v omenjenih tekmovalnih filmih vedno blizu otroka, sledi mu kot namišljeni prijatelj, gleda, kar vidi otrok. Rakurz je nizek, odraslim sega do pasu, če hočejo stopiti v otrokov zorni kot, se morajo skloniti – kot to delajo odrasli v filmu Igrišče belgijske režiserke ­Laure Wandel. Šolsko dvorišče v tem filmu ni kraj brezmejnega veselja in igre, temveč bojišče, na katerem se vsak dan bijejo bitke za premoč in prevlado. Šibkost se zavoha na daleč in en sam napačen pogled zapečati hierarhično pozicijo osnovnošolca za več let. Med odmorom igrišče postane džungla, polna surovih, grobih iger, ki se dogajajo čisto blizu, pa vendar stran od oči učiteljic. Te nemočno tekajo z enega konca na drugega in mirijo razgrete glave. Takoj ko odnesejo pete, se za njihovim hrbtom vname nova vojna. Abel, starejši brat sedemletne Nore, se v šoli stepe že prvi dan, potem pa postane boksarska vreča razrednemu nasilnežu. Nora zameri bratu, da se ne postavi zase, in mu poskuša pomagati sama, kar zadevo le še poslabša. Abel najde izhod iz svoje stiske, da tudi sam postane »buli« in svoje frustracije izživlja nad drugim dečkom. Čeprav otroci kličejo na pomoč odrasle, ti, kot se zdi, nimajo moči, da bi ustavili zli krogotok nasilja. Borbena Nora se zato sama spopade z občutki jeze, krivde, nemoči, pravičnosti in odgovornosti, ki jo prevevajo in jih tudi sama ne razume najbolje.

Odrasti prezgodaj

Če zmoreš ostati močna skoz strupen strašen mraz / obljubim, da pride poletje. / Tista ognjena krogla se bo vnela in ti ogrela prezebla lica. / Ko v samoti ti mraz pretresa kosti, ne skloni glave / zapri oči in miruj. Miruj dolgo, če je treba. […] Ne pusti grozi, da ti vzame lepo / in boš prišla skozi ogenj živa, sijoča, cela.

Ta iskreni, neinhibirani osebnoizpovedni pesniški izliv nameni Vesna sestrici Moji v celovečernem prvencu slovenske režiserke Sare Kern Moja Vesna. Poezija je tista, ki spet zgradi porušeni most med sestrama, ki vzpostavljata ravnovesje po tem, ko njun svet razsuje mamina smrt. S travmatičnim dogodkom se vsaka spoprime po svoje. Vesna, ki jo v poznih najstniških letih tare še to, da je zanosila, se niti nima časa ukvarjati z žalovanjem, ampak si želi samo stran. Stran od nadležne, preveč skrbne sestrice, stran od zaradi žalosti otopelega očeta in stran od odgovornosti, ki jo nosi s seboj. Desetletna Moja pa si, ravno nasprotno, želi bližine in povezanosti. Izgubo mame, s katero je zares izgubila tudi očeta in sestro, poskuša nadomestiti s skrbjo in nežnostjo. V trenutku, ko bi kot otrok najbolj potrebovala pozornost, sočutje in tolažbo, žalovanje od nje odtrga njene bližnje in vse člane potisne v oglušujoče tiho osamo. Zaradi tega mora na hitro odrasti in postati vezivo družine, hkrati prevzame nase tudi breme zrelega spoprijemanja s situacijo. Sara Kern s pomočjo senzibilne kamere Leva Predana Kowarskega sočut­no vstopi v otroški svet, ga razčleni in razkrije vrtinec emocij, ki nas zajame ob soočanju z izgubo.

Slovo od nedolžnosti

Šola je vsakodnevna borba, zato pa so počitnice toliko bolj magične. Prelomne, če si trinajstletnik, kot Bastien v filmu Falcon Lake kanadske režiserke Charlotte Le Bon. Od takrat, ko ga starši pripeljejo v počitniško hišo ob quebeškem jezeru, jih praktično ne vidi(mo) več. Tudi starši imajo dopust, srečajo se s starimi prijatelji, debatirajo, kuhajo in odpirajo buteljke. Otroci pa, naenkrat prepuščeni samim sebi, hitijo izkoristiti novo in neznano svobodo. Bastien se ponovno sreča z družinsko prijateljico Chloé, ki je nekaj let starejša od njega, a to leto zanj ravno prav stara, da jo gleda z bolj romantičnimi očmi v spolnost prebujajočega se dečka. Ona divja, bolj izkušena, obsedena z zgodbami o jezerskih duhovih, on tih in prestrašen, a ji vseeno zadržano sledi v popivanju, kajenju in pohajanju s starejšo družbo, ki Chloé bolj zanima. Bastien se na eni od zabav dovolj sprosti, da pokaže svoje plesne sposobnosti in dokončno omreži prijateljico. Poletna romanca je polna zapletov, najstniških nerodnosti, nežnosti, dokazovanj, nerazsodnosti in sramežljivosti.

Film Falcon Lake je vroča, nevihtna poletna rapsodija, romantično slovo od nedolžnosti, ki s temačnim koncem nakaže pasti komaj užite svobode v obdobju, ko se mladostniki naenkrat znajdejo brez nadzora, prepuščeni svoji presoji. FOTO: arhiv Liffa

Charlotte Le Bon je ustvarila vročo, nevihtno poletno rapsodijo, romantično slovo od nedolžnosti, s temačnim koncem pa nakazala pasti komaj užite svobode v obdobju, ko se mladostniki naenkrat znajdejo brez nadzora, prepuščeni svoji presoji. Starši, ko bi jih mladi še potrebovali, so čisto blizu, a tako daleč stran. Vzroke za to starševsko odsotnost poda denimo francoski film Prezaposlena, ki se v tekmovalni sekciji osredotoča na mamo samohranilko v nenehni bitki s časom, o katerem smo že pisali.

Nasilna bližina

Kako odsotnost vzgoje in odraslih vzornikov vpliva na odraščajoče otroke, brutalno ponazori islandsko-švedsko-dansko-nizozemsko-češka koprodukcija Čudovita bitja v režiji islandskega režiserja Gudmundurja Arnarja Gudmundssona, ki je pred leti navdušil občinstvo na Liffu s prvencem Ognjišče. Tokrat odkriva posledice disfunkcionalnih družin in nam odpre vrata v svet samim sebi prepuščenih najstnikov, ki prosti čas preživljajo, kakor vedo in znajo. Addijeva mama se raje kot s sinom pogovarja z nevidnimi silami in bitji, oče pa se je zapil in jih zapustil. Konnija zapiti oče nenehno maltretira in pretepa, tudi za Siggija se starša ne zanimata preveč, Ballijeva mama pa vsakokrat, ko je njegov očim v zaporu, izkoristi priložnost in za več dni izgine s prijateljicami ter Ballija pusti samega v zanemarjeni, propadajoči hiši. Ta postane zbirališče druščine najstnikov, ki poskušajo utišati šume in kaos v svoji glavi z alkoholom in drogami. Ko te zadušijo tudi njihov notranji glas, preklopijo na avtopilota ter se predajo čredni mentaliteti. Hormonski koktajl, pomešan s prepovedanimi substancami, ustvari tiktakajočo bombo.

Med prijatelji v filmu Čudovita bitja je nasilje običajna oblika komunikacije. FOTO: arhiv Liffa

Med temi prijatelji je nasilje običajna oblika komunikacije. Z zbadanjem, suvanjem, boksanjem in trpinčenjem si izkazujejo naklonjenost, in čeprav je Balli najnižje v tej verigi, ga fantje vzamejo v bran, ko je treba. Že zdavnaj so doumeli, da imajo le drug drugega, zato si sredi nenehnega nasilja z malimi pozornostmi, celo nežnostmi, potrjujejo pripadnost in utrjujejo zaupanje ter naklonjenost. Konni, ki je znan tudi kot Žival, očetove klofute transponira na naključne mimoidoče ter nenehno išče in izziva pretepe. Ko nekega večera gre predaleč, Addija, ki je jasnovidne sposobnosti očitno podedoval po mami, prešine zla slutnja. Ta se v magičnorealistični drami uresniči, personificira pa jo islandski igralec Olafur Darri Olafsson, zvezda islandske tv-serije Ujeti (Entrap­ped) in glavni igralec v novem filmu Mihe Hočevarja Skriti ljudje.

Nepremagljivo prijateljstvo

Da imata samo druga drugo, ugotovita tudi nerazdružljivi prijateljici Alma in Margot v filmu Neustavljivi francoske režiserke Anaïs​ Volpé. Režiserka v drugem celovečercu združi svojo ljubezen do gledališča in filma ter glavni junakinji postavi na oder, kot glavni igralki predstave, ki preizprašuje identiteto izseljencev in usodo, ki zaznamuje generacije. Nadobudni igralki Margot in Alma sta torej prijateljici v dobrem in slabem, pozorni, predani, nerazdružljivi in lojalni. Tako sta povezani, da druga drugi prilagodita celo svoje živčne zlome. Čeprav sta junakinji stari že 27 let in sta se poslovili od mladosti (vsaj kar zadeva tematiko tega prispevka), se kljub temu prvič zares spopadeta z odgovornostjo za svoje odločitve in tudi za njun odnos, ko mladostniško vznesenost skalijo ­resne težave.

Glavni junakinji v filmu Neustavljivi se prvič zares spopadeta z odgovornostjo za svoje odločitve in tudi za njun odnos, ko mladostniško vznesenost skalijo resne težave. FOTO: arhiv Liffa

Igralko in režiserko Anaïs​ Volpé podobno kot njeno kolegico Valerio Bruni-Tedeschi fascinira igralski svet. Vendar Valeria Bruni-Tedeschi svoje eterične in čutne mlade igralce romantizira v filmu Večno mladi (Forever Young) – ta je letos tekmoval v Cannesu –, ​Anaïs​ Volpé pa vzame igralstvo kot okvir za predanost, iskrenost, poglobljenost odnosa v tej odi nepremagljivemu prijateljstvu.