Nove zgodbe za novo bazo

Katere filme bomo letos gledali, katere zgodbe so prepričale komisijo in kateri režiserji bodo letos zavzeli snemalne lokacije, smo izvedeli danes na novinarski konferenci Slovenskega filmskega centra. Razkrili so tudi nekatere novosti, in sicer, da bo v Koloseju ena dvorana vse leto posvečena slovenskim filmom, da bo France Štiglic končno dobil svoj trg in da bomo odslej vse podatke o domačih filmih našli v spletni Bazi slovenskih filmov.

Ob pregledu uspehov slovenskih filmov v preteklem letu po svetu in doma na filmskem centru z veseljem ugotavljajo, da njihova gledanost narašča. Lani si jih je v domačih kinih ogledalo približno 160.000 gledalcev, kar je 20 odstotkov več kot leto pred tem. Delež gledanosti slovenskega filma v kinih tako znaša okoli sedem odstotkov.

Od leta 2017 filmski center izvaja pospešeno promocijo Slovenije kot potencialne snemalne lokacije. V ta namen so uvedli tudi denarno povračilo za tuje filmarje. Direktorica SFC Nataša Bučar je povedala, da se je nekaj več kot milijon dvesto tisoč vloženih evrov že povrnilo. Tuje investicije so Sloveniji prinesle nekaj manj kot pet milijonov evrov. V prihodnje se nameravajo promociji in trženju slovenskega filma v mednarodnem okolju še bolj posvetiti. To je eden od prednostnih ciljev nove strategije za obdobje 2020–2024, med katerimi so tudi spodbujanje kulturno raznovrstne produkcije, profesionalizacija filmskega okolja in razvoj talentov ter povečanje dostopnosti filmskih vsebin in razvoj občinstev. Prioritetno si bodo prizadevali tudi za spremembe zakona, ki se nanaša na sistem odločanja o nacionalnem filmskem programu.


 

Padal je denar

Komisije na filmskem centru so leta 2019 približno 2,5 milijona evrov razdelile med osem celovečernih igranih in dokumentarnih filmov. Med štirimi zgodbami, ki so se pisale nekaj let, bodo realizacijo dočakali družinski film Kapa, ki po izvirnem scenariju Saše Eržen sledi prigodam osemletnega Erika na božični večer. Film s poudarjeno socialno noto v dickensovski maniri bo režiral Slobodan Maksimović. Portret svoje nekonvencionalne družine, ki se je podrejala očetovi strasti po jadranju, bo po lastni zgodbi Šterkijada filmsko upodobil Igor Šterk. Žiga Virc pa v svoji črnohumorni pripovedi Poslednji heroj ironizira tipično slovensko levo ali desno ideologizacijo zgodovine in obenem ponuja nič manj kritičen pogled na današnjo ideologijo potrošništva. Podprta je bila tudi socialna drama Mož brez krivde, o posledicah izpostavljenosti azbestu, v režiji tržaškega avtorja Ivana Gergoleta.

Filmski center bo z javnim denarjem podprl še dva prvenca režiserk. Prvi je mladinska drama o odraščanju Vesolje med nami, postavljena v idilično okolje Kostanjevice na Krki v režiji Rahele Jagrič Pirc, drugi pa dokumentarec o kolesarskem podvigu z boleznijo zaznamovanega človeka Cent'anni, v režiji Maje Prelog. Sito odločanja sta prestala tudi dva dokumentarca, življenjska zgodba Vena Pilona Skozi moje oči v režiji Igorja Vrtačnika in vpogled v zgodovino slovenskega gospodarstva skozi zgodbo podjetja Iskra Delta Computers, film Izza bitne zavese, ki ga bo režiral Jurij Gruden.


 

Padle bodo klape

Letos bodo snemalne lokacije zavzeli štirje igrani celovečerni filmi, med njimi tudi že omenjeni prvenec Rahele Jagrič Pirc. Po sedemletnem premoru se vrača Miha Hočevar s filmom Skriti ljudje, o Slovencu in Islandcu, v resnici pa o majhnih državah in narodih v »veliki« Evropi. Po skoraj 30 letih pa smo dočakali tudi sequel prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug. Poleti se bo na jug podal dedek. Tako kot »babico« bo film Dedek gre na jug, o dveh ostarelih glasbenikih, ki se odpravita na potovanje, da bi našla nekdanjo ljubico, režiral Vinči Vogue Anžlovar. Jeseni pa bo dramo Zbudi me, ki tematizira porast islamofobije, režiral Marko Šantić.

V letu 2020 bo končanih osem celovečernih igranih filmov, med katerimi so trije prvenci. Eden je že omenjeni film Cent'anni, drugi Jezdeca v režiji Dominika Manceja, tretji pa Inventura Darka Sinka. Vinko Möderndorfer bo letos končal film Zastoj, Goran Vojnović film Nekoč so bili ljudje, Miroslav Mandić napovedani Sanremo, Matevž Luzar Orkester, Robert Črnelč pa film Ptičar. Končan bo tudi dolgo pričakovani in mednarodno odmevni dokumentarec Krvno maščevanje v režiji Marije Zidar. Tudi Jani Sever bo končal dolgo napovedovani film Antigona – kako si upamo!, po motivih Trojnega življenja Antigone Slavoja Žižka. Kmalu pa si bomo menda lahko ogledali tudi avtobiografski dokumentarec Igorja Šterka Septembrska klasa o spominih na služenje vojaškega roka na Visu.


 

Vsi filmi na enem mestu

Med novostmi na filmskem področju je gotovo Baza slovenskega filma – prva nacionalna spletna platforma, na kateri so dostopne informacije o slovenski filmografiji od njenih začetkov do danes. Z amaterskimi filmi, komercialnimi projekti, eksperimentalno videoprodukcijo in filmsko glasbo vred. Na spletnem naslovu Baze slovenskega filma že lahko ogledate nekaj slovenskih filmov in serij, vodja projekta Lev Predan Kowarski, ki je bazo snoval že od leta 2014, pa je povedal, da bodo v prihodnje seznam filmov v javni domeni še razširili.

Ker je dostopnost slovenskega filma, kot rečeno, ena od prioritet SFC, so domačemu filmu našli čisto svojo dvorano – v Koloseju. Vsak dan v letu bo v Dvorani slovenskega filma predvidoma na ogled najmanj ena projekcija našega filma, novejše ali starejše produkcije. Program bodo oblikovali v Koloseju, kjer so za otvoritveni film projekta izbrali Jebiga Mihe Hočevarja. Na sporedu bo 6. februarja.