Katere filme bomo letos gledali, katere zgodbe so prepričale komisijo in kateri režiserji bodo letos zavzeli snemalne lokacije, smo izvedeli danes na novinarski konferenci Slovenskega filmskega centra. Razkrili so tudi nekatere novosti, in sicer, da bo v Koloseju ena dvorana vse leto posvečena slovenskim filmom, da bo France Štiglic končno dobil svoj trg in da bomo odslej vse podatke o domačih filmih našli v spletni Bazi slovenskih filmov.
Ob pregledu uspehov slovenskih filmov v preteklem letu po svetu in doma na filmskem centru z veseljem ugotavljajo, da njihova gledanost narašča. Lani si jih je v domačih kinih ogledalo približno 160.000 gledalcev, kar je 20 odstotkov več kot leto pred tem. Delež gledanosti slovenskega filma v kinih tako znaša okoli sedem odstotkov.
Od leta 2017 filmski center izvaja pospešeno promocijo Slovenije kot potencialne snemalne lokacije. V ta namen so uvedli tudi denarno povračilo za tuje filmarje. Direktorica SFC Nataša Bučar je povedala, da se je nekaj več kot milijon dvesto tisoč vloženih evrov že povrnilo. Tuje investicije so Sloveniji prinesle nekaj manj kot pet milijonov evrov. V prihodnje se nameravajo promociji in trženju slovenskega filma v mednarodnem okolju še bolj posvetiti. To je eden od prednostnih ciljev nove strategije za obdobje 2020–2024, med katerimi so tudi spodbujanje kulturno raznovrstne produkcije, profesionalizacija filmskega okolja in razvoj talentov ter povečanje dostopnosti filmskih vsebin in razvoj občinstev. Prioritetno si bodo prizadevali tudi za spremembe zakona, ki se nanaša na sistem odločanja o nacionalnem filmskem programu.

Novinarska konferenca SFC. Foto Katja Goljat
Padal je denar
Komisije na filmskem centru so leta 2019 približno 2,5 milijona evrov razdelile med osem celovečernih igranih in dokumentarnih filmov. Med štirimi zgodbami, ki so se pisale nekaj let, bodo realizacijo dočakali družinski film
Kapa, ki po izvirnem scenariju Saše Eržen sledi prigodam osemletnega Erika na božični večer. Film s poudarjeno socialno noto v dickensovski maniri bo režiral Slobodan Maksimović. Portret svoje nekonvencionalne družine, ki se je podrejala očetovi strasti po jadranju, bo po lastni zgodbi
Šterkijada filmsko upodobil Igor Šterk. Žiga Virc pa v svoji črnohumorni pripovedi
Poslednji heroj ironizira tipično slovensko levo ali desno ideologizacijo zgodovine in obenem ponuja nič manj kritičen pogled na današnjo ideologijo potrošništva. Podprta je bila tudi socialna drama
Mož brez krivde, o posledicah izpostavljenosti azbestu, v režiji tržaškega avtorja Ivana Gergoleta.
Filmski center bo z javnim denarjem podprl še dva prvenca režiserk. Prvi je mladinska drama o odraščanju
Vesolje med nami, postavljena v idilično okolje Kostanjevice na Krki v režiji Rahele Jagrič Pirc, drugi pa dokumentarec o kolesarskem podvigu z boleznijo zaznamovanega človeka
Cent'anni, v režiji Maje Prelog. Sito odločanja sta prestala tudi dva dokumentarca, življenjska zgodba Vena Pilona
Skozi moje oči v režiji Igorja Vrtačnika in vpogled v zgodovino slovenskega gospodarstva skozi zgodbo podjetja Iskra Delta Computers, film
Izza bitne zavese, ki ga bo režiral Jurij Gruden.

Lev Predan Kowarski, vodja projekta BSF in Nataša Bučar, direktorica SFC. Foto Katja Goljat
Padle bodo klape
Letos bodo snemalne lokacije zavzeli štirje igrani celovečerni filmi, med njimi tudi že omenjeni prvenec Rahele Jagrič Pirc. Po sedemletnem premoru se vrača Miha Hočevar s filmom
Skriti ljudje, o Slovencu in Islandcu, v resnici pa o
majhnih državah in narodih v »veliki« Evropi. Po skoraj 30 letih pa smo dočakali tudi
sequel prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma
Babica gre na jug. Poleti se bo na jug podal dedek. Tako kot »babico« bo film
Dedek gre na jug, o dveh ostarelih glasbenikih, ki se odpravita na potovanje, da bi našla nekdanjo ljubico, režiral Vinči Vogue Anžlovar. Jeseni pa bo dramo
Zbudi me, ki tematizira porast islamofobije, režiral Marko Šantić.
V letu 2020 bo končanih osem celovečernih igranih filmov, med katerimi so trije prvenci. Eden je že omenjeni film
Cent'anni, drugi
Jezdeca v režiji Dominika Manceja, tretji pa
Inventura Darka Sinka. Vinko Möderndorfer bo letos končal film
Zastoj, Goran Vojnović film
Nekoč so bili ljudje, Miroslav Mandić napovedani
Sanremo, Matevž Luzar
Orkester, Robert Črnelč pa film
Ptičar. Končan bo tudi dolgo pričakovani in mednarodno odmevni dokumentarec
Krvno maščevanje v režiji Marije Zidar. Tudi Jani Sever bo končal dolgo napovedovani film
Antigona – kako si upamo!, po motivih
Trojnega življenja Antigone Slavoja Žižka. Kmalu pa si bomo menda lahko ogledali tudi avtobiografski dokumentarec Igorja Šterka
Septembrska klasa o spominih na služenje vojaškega roka na Visu.
Vsi filmi na enem mestu
Med novostmi na filmskem področju je gotovo Baza slovenskega filma – prva nacionalna spletna platforma, na kateri so dostopne informacije o slovenski filmografiji od njenih začetkov do danes. Z amaterskimi filmi, komercialnimi projekti, eksperimentalno videoprodukcijo in filmsko glasbo vred. Na spletnem naslovu
Baze slovenskega filma že lahko ogledate nekaj slovenskih filmov in serij, vodja projekta Lev Predan Kowarski, ki je bazo snoval že od leta 2014, pa je povedal, da bodo v prihodnje seznam filmov v javni domeni še razširili.
Ker je dostopnost slovenskega filma, kot rečeno, ena od prioritet SFC, so domačemu filmu našli čisto svojo dvorano – v Koloseju. Vsak dan v letu bo v Dvorani slovenskega filma predvidoma na ogled najmanj ena projekcija našega filma, novejše ali starejše produkcije. Program bodo oblikovali v Koloseju, kjer so za otvoritveni film projekta izbrali
Jebiga Mihe Hočevarja. Na sporedu bo 6. februarja.
Komentarji