V nadaljevanju preberite:

Zdi se, da starost 103 leta k Emiliji Soklič nekako ne sodi. Tudi v časih, ko maske besedam vzamejo nekaj jasnosti, so njene misli jasne in iskrive, čeprav sama temu oporeka. Je inovatorka in ena prvih profesionalnih filmskih ustvarjalk pri nas in temu primerno polna je njena življenjska zgodba, ki pa ne pripoveduje le o njenem poklicnem delu, temveč o njenem boju za »tehnični kader«, ljudi, ki jih kamere nikoli niso ujele, pa vendar brez njih tudi prvega slovenskega celovečernega filma, ki ga je soustvarjala, ne bi bilo.

Pri svojih letih je seveda že veliko pozabila, marsikaj je tudi hotela pozabiti, kakor odkrito pove, ko sedi na divanu v sobi svojega doma v Rožni dolini. Glas se ji zatrese, ko se spomni ljudi, od katerih se je morala posloviti, a že kmalu v nadaljevanju pogovora se zna razvedriti in pošaliti, tudi na račun svojih let. »Ne vem, kaj me danes tako zanaša,« se smeje med intervjujem.