Donosnost odnosov

24. Festival slovenskega filma se je začel z inventuro. Ne z bilanco dosedanjih festivalskih dosežkov, presežkov in spodrsljajev, čeprav ob skorajšnjem četrtletju obstoja nacionalnega filmskega praznika tudi to ne bi bilo slabo, ampak s celovečernim prvencem režiserja Darka Sinka Inventura.

Temeljit pregled in popis svojih dejanj, besed, vezi in življenja nasploh mora narediti glavni lik Boris Robič (Radoš Bolčina) – mož, preveč dolgočasen, da bi ga kdo hotel ubiti – a prav to ga nekega dne doleti. Dva strela skozi okno ga sicer zgrešita, a poskus umora v monotono življenje priletnega tehnika na faksu, vnese resen nemir in premislek o tem, komu se je v življenju tako zameril, da je bil pripravljen nanj streljati. Skrivnostnega primera tokrat ne rešujejo pronicljivi in redkobesedni inšpektorji in detektivi (čeprav se nekaj časa na njem pomudi policist Andrej (Dejan Spasić), dokler ne ugotovi, da ni ne motiva, ne osumljencev, ne povoda in ga odloži v predal), ampak se kriminalka, ki se v zložnem tempu prelevi v psihološko dramo, odvije predvsem znotraj glavnega junaka – žrtve.

Režiser Darko Sinko s hanekejevsko gesto (direktor fotografije je Marko Brdar) statično opazuje, kako Borisa vse bolj razžira dvom v vse in vsakogar v njegovi bližini, in ne brez ironične distance pričuje klavstrofobični paranoji, ki grabi njegovega protagonista. Nenadoma osumljenci postanejo vsi, sumljiv je vsak pogled, vsaka gesta, na dan pridejo stare zamere, samoumevne vezi niso to, kar se zdijo in rodi se sum, da tudi najbližji odnosi temeljijo le na ekonomski etiki, ki pravi, da če od odnosa nimata koristi obe strani, ni donosen in je prekinjen.

Za gledališkega igralca Radoša Bolčino, člana ansambla SNG Nova Gorica, je to prva glavna vloga na filmu. Z zadržano emocionalno ekspresivnostjo in resigniranim obličjem kakšnega akakija akakijeviča nas postopoma vsrka v svojo intimno stisko in notranji konflikt, ki prerašča v obsedenost in ga hromi. Bolčina s to vlogo gotovo že predstavlja prvega kandidata za vesno.

Darku Sinku, ki je idejo za film dobil v zgodbi Karla Čapka Morilski napad, je s ključno spremembo – s tem ko je glavnega junaka iz politika spremenil v slehernika – uspelo ustvariti zanimivo študijo odnosov – družinskih in družbenih. Pri čemer se za bistveno vezivo življenja v skupnosti izkaže zaupanje. Ta krhka vrednota, ki je v moralni stihiji hitro izgubljena in težko spet pridobljena, ko se do neslutenih razsežnosti razmahne njen protipol. V tem delu se film, čeprav ni in niti noče biti političen, vseeno dotakne aktualnega stanja v (slovenski) družbi, kjer prav izguba zaupanja načenja tkivo skupnosti.

Film, v produkciji Decembra, bo tudi v tekmovalnem programu Liffa, sicer pa v kinematografe po Sloveniji prihaja v februarju prihodnje leto.

                                                                      * * *

Badjurova nagrajenka za življenjsko delo: Emilija Soklič

Uvodna slovesnost 24. FSF je bila sicer, kot se spodobi, v znamenju letošnje Badjurove nagrajenke za življenjsko delo, inovatorke in inženirke filmskega zvoka Emilije Soklič, ki je pri svojih 103 letih v Portorož po nagrado prišla osebno. Bila je ena prvih slovenskih profesionalnih filmskih delavk, ki je kot vodja tehničnega oddelka Triglav filma orala ledino v tipično moškem poklicu. Sodelovala je pri nastanku prvega slovenskega igranega celovečernega filma Na svoji zemlji Franceta Štiglica in tudi pri prvem Kekcu režiserja Jožeta Galeta. Tesno je sodelovala s pionirjem slovenskega zvočnega filma Rudijem Omoto in skupaj z njim razvila magnetni zapis zvoka ter se kasneje zaposlila na oddelku za elektroakustiko Inštituta za elektrozveze (kasneje ISKRA), kjer sta sodelovala pri razvijanju in izdelavi opreme za snemanje, obdelavo in reprodukcijo zvoka, predvsem za potrebe filma, televizije in radia. Na tehniški srednji šoli pa je svoje znanje in bogate izkušnje prenašala na mlajše generacije in jim predavala svetlobno tehniko.

»Gospa Emilija Soklič je ustvarjala v razmerah, ki si jih danes težko predstavljamo, z minimalnimi finančnimi sredstvi in maksimalnim delovnim navdušenjem. Te razmere so zahtevale veliko požrtvovalnosti, poguma, iznajdljivosti, strokovnosti in človečnosti. Zato je podelitev Badjurove nagrade za življenjsko delo gospe Emiliji Soklič priložnost, da izkažemo spoštovanje do pionirke filmskega poklica, predvsem pa do vrhunske inovatorke, ki je s sopotnikom izumiteljem spremenila zvokovne zapise slovenskega filma,« je v utemeljitvi še povedal scenograf Duško Milavec, predsednik komisije za Badjurovo nagrado, v kateri so bili še Jelka Stergel, Polona Juh, Viva Videnović in Boris Petkovič.